Stojim pred semaforjem. Kot pešec. Čakam, da se prižge zelena luč za pešce in da bom lahko varno šel čez cesto. Ravno se prižge oranža luč na semaforju za voznike in vozilo se ustavlja. Voznik za njim z vso ihto udari po hupi in začne z drugo roko besneti in kazati čudne geste s sredincem. Nadaljuje s hupanje, ko grem čez cesto, in zastavi se mi preprosto vprašanje – ali se vse težave na cesti rešijo s hupanjem in dvignjenim sredincem?
- Voznike tovornjakov prosim, da vsaj v predorih in pri uvozih na avtocesto vozijo s primerno varnostno razdaljo
- Španski vozniki in njihova kultura vožnje na cestah
- Vozniki ročno prižgite luči v primeru slabše vidljivosti, megle ali dežja
- Do kdaj bomo vozniki na avtocestah zgolj kolateralna škoda nesposobnosti Darsa?
Ali sem edini, ki ima občutek, da je vse več voznikov v stresu, ko se vozijo po cestah? Razumem, zastoji so. Vročina. Utrujenost. In človeka zmotijo malenkosti. Kot je ta, da nekdo ustavi na semaforju, ker je na semaforju oranžna luč.
Nekoč v nekih drugih časih so na semaforju utripale luči pred spremembo. Precej lažje je bilo vse skupaj in precej bolj očitno. V Španiji, ko sem se vozil po njihovih cestah, me je to prav navdušilo. Predvsem pa me je navdušila njihova umirjenost za volani. Zakaj bi izgubljali živce, če pa se s tem ne bo nič rešilo.
Precej podobna zgodba je pri nas. Ko ljudje očitno verjamejo, da bodo za to, ker je nekdo pred njimi pravilno ustavil na semaforju, zamudili na najpomembnejši “sestanek” njihovega življenja. Posledično je potrebno hupati in kazati geste, ki so na nivoju predpubertetnikov in se jim zdi to zelo zabavno, predvsem pa smešno.
Na žalost kaosa v našem prometu nič od tega ne reši. Še manj pa jeza in besnenje za volanom. Zgolj in samo več stresa to prinaša. Predvsem pa prinaša v naša življenja občutek, da smo ljudje dejansko postali povsem brez empatije in da se ves svet vrti zgolj in samo okoli nas.
To je žalostno, predvsem pa zaskrbljujoče. Čeprav bi voznik zapeljal skozi oranžno luč, bi moral voznik za njim ustaviti. In kar je še bolj smešno je, da bi na naslednjem semaforju itak moral počakati, da se prižge zelena luč.
Vem, vsem se nam počasi “meša” od vsega sranja in vseh informacij, ki jih dnevno konzumiramo. Ampak ali lahko vsaj za volanom si vzamemo vse skupaj malce bolj na izi in pomislimo, da nismo sami na cesti? In da se ves svet ne vrti zgolj in samo okoli nas? S hupanjem in kazanjem sredinca ne bomo rešili ničesar. Mogoče pa lahko kaj rešimo z umirjenostjo in empatijo.
