Ko izgine upanje, pride realnost in ostanejo obljube

Kot volivec levega pola sem že večkrat doživel razočaranje. A tokrat je to razočaranje drugačne sorte. Ne zato, ker obljub niso izpolnili – na to sem že navajen. Gre za občutek, da so tudi leve stranke končno in dokončno ponotranjile logiko politične igre, kjer je obljubljanje nemogočega postalo del vsakodnevnega PR-ja, izpolnjevanje pa opcijska dejavnost, ki pride na vrsto… če pride.

• Lažejo vam / zakaj na SdS plakatih ni predstavnika stranke SD?
• Ruparjevi protesti so v bistvu SdS protesti
• Dobrodošli v distopičnem svetu / je to res svet v katerem želimo živeti?

In to boli. Ne zato, ker bi bil naiven. Ne zato, ker ne bi razumel, kako trda in počasna je kolesarska veriga političnega sistema. Ampak zato, ker sem – mogoče zadnjič – verjel, da se vendarle da drugače. Da bo kdo zbral pogum, prekinil z ustaljenimi vzorci, in namesto samopromocije dejansko dostavil rezultate. Ne za instagram, ne za ankete. Ampak za ljudi.

Predvolilne floskule in povolilna realnost

Pred volitvami je, roko na srce, dovoljeno vse. Tudi lagati. Tudi sanjati. Tudi prodajati meglo, zavito v celofan lepih besed, s katerimi se potem lepijo plakati in tvitajo citati. Mi, volivci, pa padamo. Padamo, ker hočemo verjeti. Ker se vsakič znova pustimo zapeljati iluziji, da bo tokrat drugače. Da bo tokrat šlo.

Ampak vsi, ki smo že malo dalj časa na tem vlaku, vemo, da se stvari ne spreminjajo čez noč. Da so stare strukture zažrte globoko v vse pore sistema. Da so uradništvo, interesne skupine in politična dediščina prejšnjih vlad trdovratni sovražniki sprememb. In da lahko imaš še tako dober program – če ga ne znaš izpeljati, si zgolj še eden izmed mnogih, ki so poskusili in pogoreli.

Bolje brez Janše, a še vedno preveč tišine

Ne bom se pretvarjal – vesel sem, da ni na oblasti Janez. Čeprav to ni ravno dosežek. Ampak iskreno – raje bi imel nekoga, ki dejansko kaj spremeni. Ki zareže. Ki izpelje reforme. Ki ima jajca, da gre proti toku in proti lastni priljubljenosti, če ve, da je to prav.

In ja, nekaj se je sicer zgodilo. Tu pa tam kakšna reforma, kakšen zakon, kakšna pozitivna sprememba. Ampak vse je to nekako… plitvo. Premalo. Brez vizije. Brez energije. Kot bi gledal bend, ki je nekoč polnil dvorane, zdaj pa igra na pol praznem odru za pol ure zamujene aplavze.

Najbolj me je razočaral prav človek, od katerega sem pričakoval največ. Tisti, ki je obljubljal brezkompromisnost, integriteto, drugačen pristop. Zdaj pa gledam, kako so ga ljudje okoli njega potegnili v močvirje kompromisov, tišine in mlačnih odločitev. In ko te svetujejo ljudje s figami v žepu, je težko pričakovati jasne in odločne korake.

Slovenija je okej. Resno.

Ampak kljub vsemu… Slovenija ni v slabem stanju. Nasprotno. Živimo v državi, kjer je kakovost življenja visoka. Kjer imamo javno zdravstvo (še), kjer je narava dostopna, kjer si lahko človek privošči več kot zgolj preživetje. Pa tega pogosto niti ne opazimo. Potrebno je iti dlje kot do Umaga, da vidiš, kako zelo dobro nam gre v primerjavi z nekaterimi drugimi. In to ni samoumevno. To ni “normalno”. To je rezultat desetletij dela in odločitev – tudi napačnih, pa vendarle naših.

Zato me toliko bolj moti, ko desnica poskuša zrisati apokaliptično sliko naše države. Da je vse narobe, vse v razsulu, vse v krizi. Ni. In če jim to uspe prodati, potem smo res zaspali na lastni samozavesti.

Včasih je bolje, da nič ne pričakuješ

Morda pa je to nauk. Da je bolje, če od politike ne pričakuješ preveč. Da so obljube lepa besedila, realnost pa je… no, realnost. Da moraš včasih najprej izgubiti zaupanje, da vidiš stvari take, kot so. In ne take, kot bi si želel, da bi bile.

A kljub temu bom znova volil levi pol. Zadržano. Kritično. A z upanjem, da bo morda enkrat res prišel kdo, ki bo znal in zmogel. In ki ne bo samo lep na plakatih, ampak tudi močan, ko bo šlo zares.

Na koncu dneva – politika smo mi. Žal.

Če sem se česa naučil, potem je to, da politika ni nekaj, kar se dogaja tam zunaj. Politika se dogaja vsak dan, v vsakem zavrtenem očesu ob še eni nesmiselni izjavi ministra, v vsakem “pa saj so vsi isti”, v vsakem volilnem lističu, ki ostane doma na kuhinjski mizi, ker se nam “ne da”.

In ja, včasih bi bilo najlažje spakirati vse skupaj, se preseliti v vas brez signala in volilnih kampanj ter saditi krompir, dokler ne pride konec sveta. Ampak hej – potem bi nas še tam dosegla nova aplikacija e-Uprave, ki ne dela, in obvezno zbiranje soglasij za gnojilo.

Zato je čas, da nehamo čakati na odrešitelje. Ni jih. Tudi če nosijo belo srajco in se smehljajo z billboardov. Čas je, da začnemo spraševati, sitnariti, opozarjati, protestirati – in voliti. Vsakič znova. Tudi če z zadržkom. Tudi če z občutkom, da je izbira med mlačnim čajem in postano kavo.

Ker če ne bomo mi odločali, bodo odločali drugi. In vemo, kdo so ti “drugi”.

Zato, dragi moji somišljeniki in tisti, ki ste to po tiho: volite, težite, pišite poslancem, komentirajte predloge zakonov, pojdite na ulice, če je treba. Pa čeprav vas bodo imeli za tečne. To je najmanj, kar si lahko privoščimo v državi, kjer imamo še vedno svobodo govora, svobodo izbire in, hej – celo internet, da se lahko na vse to pritožimo.

Če ne bomo mi spreminjali sistema, bo sistem spet spremenil nas. In to ponavadi ne v smer, ki si jo želimo. Torej, gremo. Ker pasivnost je udobna, dokler ne postane obvezna.