Ko sem včeraj bral novice o hišni preiskavi pri Alešu Hojsu, sem se samo nasmehnil. Ne zato, ker bi bilo smešno, ampak zato, ker je bilo vse skupaj tako zelo predvidljivo. Namreč reakcija desnice je bila že vnaprej jasna: “To je politično motivirano! To se dogaja samo zato, ker se bližajo volitve!”
- Aleš Hojs / državljan, ki se predstavlja kot minister je jedel arašide v parlamentu med lastno interpelacijo
- Kako je Aleš Hojs dobil “grozilno pismo” na dom, če ga je prestregla Pošta Slovenije?
- Hojs zopet laže in zavaja / sredin protest je povezal s petkovimi protestniki in nas primerjal s fašisti in nacisti
- Aleš Hojs označi policiste za lenuhe / odhojsalu se mu je
- Aleš Hojs in nadzor nad policijo / rumeni jopiči so prvi začeli s kršitvami javnega reda in miru
- Aleš Hojs je želel z mamo v Istro / hrvaška policija ga ni spustila čez mejo, ker ni izpolnjeval pogojev
Če verjamemo tej logiki, potem lahko policija politične funkcionarje preiskuje samo v zelo omejenem časovnem okviru. Nikoli pred volitvami, ker je to očitno “politično motivirano”. Nikoli po volitvah, ker bi to pomenilo “maščevanje”. Torej kdaj? Očitno le en kratek mesec vmes, ko na koledarju ni nobene kampanje, nobene napovedi in nobene napetosti. A ker v Sloveniji ves čas nekaj volimo, je to okno skorajda mikroskopsko.
Problem te mantre je, da v resnici relativizira vse preiskave. Namesto da bi javnost razumela, da so hišne preiskave rezultat sodnih odredb, ki temeljijo na dokazih in utemeljenih sumih, nas želijo prepričati, da so policisti in preiskovalci zgolj podaljšana roka politike. Ironija pa je, da se je prav pod Hojsovim ministrom veliko govorilo o “nujni depolitizaciji policije”. Kar je pomenilo, da je on odrejal preiskave, ki so se izkazale za nezakonite.
Seveda nihče ne trdi, da je Hojs kriv. To bo pokazal šele sodni postopek. Ampak dejstvo, da pride do hišne preiskave, pomeni, da obstaja utemeljen sum. To ni nekaj, kar si nekdo izmisli, ker se mu zdi fino razburiti javnost. To je pravni postopek. Ampak ja, veliko lažje je ljudi prepričati, da so “vsi proti nam,” kot pa se soočiti z realnostjo.
In tu se skriva bistvo: če vsako preiskavo označimo kot politično motivirano, potem lahko politiki delajo, kar želijo. Vedno bodo imeli izgovor, vedno bo “zarota”. Na koncu pa bodo ljudje tisti, ki bodo izgubili zaupanje v institucije. In mogoče je ravno to cilj desnega pola, na katerem se “fura” že desetletje in več.
Jaz pa se sprašujem – če je res vse zarota, če je res vse politično motivirano … kdaj bo prišel tisti dan, ko bo kdorkoli iz desnice dejansko prevzel odgovornost za svoja dejanja?
Vprašanje je seveda retorično.
