V zadnjih tednih v Ljubljani res buri duhove parkiranje v Štepanjskem naselju v Ljubljani. To je glavna tema poročil in verjetno se ljudje, ki ne živijo v Ljubljani sprašujejo zakaj je to najbolj pomembna tema? Zgodba ni nova, je pa vedno znova aktualna. Parkiranje. Večna ljubljanska klasika. Mestna občina Ljubljana (MOL) se je odločila za posredovanje in urejanje situacije, ampak s tem je postala v očeh nekaterih rešitelj, v očeh drugih pa glavni krivec za vse težave tega sveta. Tudi za tiste, ki so nastale že desetletja nazaj, ko je imelo vsako stanovanje tri avtomobile manj.
- Angelčki parkiranja zate najdejo parkirno mesto
- Toča in kreteni, ki parkirajo svoja vozila pod nadvozi na avtocestah
- Ko te zaradi parkiranja v Ljubljani napizdi starejša gospa
- Parkira sredi ceste in potem bi fizično obračunal z menoj
Parkirišče kot človekova pravica? Najbolj fascinanten del te zgodbe je prepričanje določenega dela prebivalcev, da jim parkirišče pripada. Ne v smislu, da bi ga kupili. Ne, parkirišče je očitno nova oblika človekove pravice. Brezplačno, vedno na voljo in po možnosti čim bližje vhodnim vratom. Če se da, kar pod oknom.
In tukaj pridemo do bistva problema. Drugod po Ljubljani (in Sloveniji) ljudje kupujejo parkirna mesta, plačujejo garaže,
se vozijo v parkirne hiše, ali pa pač hodijo peš 200 metrov več, da najdejo parkirišče. V Štepanjskem naselju pa se zdi, da del prebivalcev pričakuje, da bo MOL nekako čarobno ustvaril nova parkirišča. Brez posegov. Brez plačila. Brez kompromisov. Samo zato, ker so se nekoč navadili parkirati tam, kjer danes to več ni možno.
Seveda je MOL idealna tarča. Vedno je. Ko se postavi prometna ureditev – narobe. Ko se je ne postavi – tudi narobe. Ko skuša urediti kaos – napad na prebivalce. Ko kaosa ne ureja – popolna nesposobnost. Ne moreš zmagati.
Ampak bodimo iskreni. MOL ni kriv, da ima danes skoraj vsako gospodinjstvo dva ali tri avtomobile. MOL ni kriv, da so bila naselja zgrajena v času, ko si bil avto luksuz. In MOL definitivno ni kriv, da nekateri še vedno živijo v letu 1985.
Najbolj glasni so praviloma tisti, ki bodo izgubili svoje “ustaljene” parkirne navade. Ampak ravno ti pogosto pozabijo, da parkirišča stanejo, da je prostor omejen in mesto ni dolžno zagotavljati brezplačne infrastrukture za osebno lastnino. Če imaš avto, prevzameš tudi strošek. Tako preprosto je. Tako kot stanovanje ni zastonj, tudi parkirišče ni.
Problem ni parkiranje. Problem je miselnost. Štepanjsko naselje ni izjema. Je samo zelo glasen primer. Problem ni v črtah na asfaltu ali novih prometnih znakih in pobiranju parkirnine. Problem je v pričakovanju, da se mora mesto prilagoditi posamezniku, brez da bi se posameznik moral prilagoditi mestu.
In dokler bo prevladovalo razmišljanje “meni pripada”, se bomo vrteli v krogu. Z ali brez MOL-a. Parkiranje ni pravica. Je strošek. In prej ko bomo to sprejeli, prej bo v Štepanjskem naselju manj hrupa. In več reda.
