Sobotno jutro. Z avtom se odpravim od doma po ozki lokalni cesti. Na cesti ni prostora za dve vozili. Ko pripeljem do soseda, opazim, da stoji na pol na cesti Rang Rover, ki ima odprta vrata na široko in med vrati stoji fant. Glede na to, da ne vozim električnega avta, sem pričakoval, da bo zaprl vrata in me spustil mimo – naj na tem mestu omenim, da se takšne situacije ponavljajo vsakodnevno, ker očitno mislijo vozniki, da lahko parkirajo sredi ceste, ker ni mestnih redarjev in ker se prevažajo v velikih vozilih.
- Zgodbe prodajajo – če jih govorijo pravi ljudje
- Tikanje ali vikanje na družbenih omežjih / kako se obnašati na družbenih omrežjih?
- Stari, a veš komu si ti podoben – dialog v trgovini!
Pohupam. Oseba med vrati me opazi in zapre vrata za polovico. Še vedno bi se moral jaz umakniti vozilu, ki stoji sredi ceste. Ampak danes ne. Ne da se mi več. Začne mi mahati, da naj se peljem mimo. Nope.
Spustim steklo in mu z zelo mirnim tonom rečem: “Od kdaj se parkira sredi ceste?” Glede na to, da je dovolj prostora za parkiranje par metrov naprej, ampak zakaj bi se “gospoda” sprehodila par metrov, če lahko naredi “cluster fuck” na cesti. Saj je prišel na “kmete” in mu je vseeno.
Oseba v Rang Roverju me pogleda in zelo glasno pove: “Saj sem zaprl vrata. Pelji!” No, verjetno bi to naredil vsak drug dan, ampak danes pač ni bil tak dan. Še posebej, ko sem videl, da je postal precej živčen. Kako daleč bo šel? Me bo na “gobec”, ali pa se bo zadrževal.
S povsem umirjenim glasom začnem svoj monolog: “Oprosti, ampak od kdaj se parkira brez oznake sredi ceste? Verjetno kje drugje veljajo takšna pravila, pri nas pa temu ni povsem tako. In ne, ne bom se ti jaz umaknil.”
“Kaj težiš”, je povzdignil glas. “Si fovš in sedaj težiš?”
“Ne. Nisem fovš, samo ne da se mi vsak dan doživljati povsem enake situacije. Ali sem ti jaz v napoto ali si ti meni v napoto? Verjetno poznaš prometna pravila?”
Fant je stopil korak bližje in roka se mu je vidno tresla. Tudi v obraz je postal malce zaripel in glas ni več bil samozavesten – tudi velikost avta ne pomaga pri samozavesti očitno. Jaz mirno sedim v avtu, ko me poskuša prestrašiti s pogledom od blizu. Jeza v njegovih očeh je bila silna, še bolj pa ga je očitno zmotilo to, da sem ga mirno in stoično počakal. Potem pa se je začelo.
“Dej mali, odpelji. Sicer bi bom razbil zobe,” je nadaljeval. “Stopi ven iz avta, če imaš jajca”. In sem stopil iz avta. Bil je višji od mene in tudi fitness, ki ga obiskuje je moral kar precej zaslužiti na njemu. Ampak ni upal nič. Stopil je korak nazaj in jaz sem ponovil s pridigo o parkiranju vozila sredi ceste. Ali bo udaril ali pa ne bo imel jajc. Jaz sem stavil na slednje.
Glede na to, da ni bilo nič od tega, se spravim nazaj za volan, ko zopet pristopi. Sopihajoč kot bik Ferdinand mi začne naprej groziti: “A ti kar zdajle plačam za zobe, ki ti jih bom zbil?”
Povprašam ga, če se zaveda, da mi grozi? Seveda me je preslišal in začel zopet ponavljati mantro, da naj iztopim iz vozila. Ampak hej, če me želiš že prefukati, potem boš moral nekaj narediti, edino če staviš, da bom od utrujenosti, ker vstopam in izstopam iz vozila, padel dol?!
Ampak sem ugotovil, da on nima jajc, da bi me udaril, jaz pa na žalost nisem imel toliko časa, da bi se igral še naprej z njim, sem prižgal vozilo in sem se mu ognil in odpeljal naprej. Seveda je bentil čez mene in mi še vedno grozil. Ja, nekako tako izgleda, ko ima voznik velikega vozila občutek, da je sedaj, ker je na kmetih lahko vse njegovo.
Kaj bi se zgodilo, če bi me udaril? Pojma nimam. Nisem niti za trenutek razmišljal o tem, saj če bi, potem se verjetno ne bi niti ustavil in izgubljal čas z njim.
Punc se ne tepe
ja ampak si vseeno peljal mimo :)