Včasih je bilo precej jasno, kakšna je vloga medijev. Poskušali so ustvarjati vsebino, ki ima težo. Zgodbe so imele kontekst, vprašanja so imela smisel, odgovori pa so bili logični. Danes se zdi, da se je nekaj premaknilo. Ne naenkrat, ampak počasi, skoraj neopazno, dokler ni postalo normalno. Ko mediji nimajo več časa ali interesa, da bi ustvarjali lastne zgodbe, začnejo iskati bližnjice. In te bližnjice so povsod. Na družbenih omrežjih, v življenjih ljudi, ki so svojo zasebnost spremenili v javni produkt. Influensarji tako postanejo idealen vir. Ne zato, ker bi imeli nujno kaj pomembnega povedati, ampak zato, ker vedno nekaj povedo. To nekaj je očitno dovolj, da zapolni prostor medijev.
- Zakaj so za medije pomembni vplivneži in zakaj pišejo o njih
- Hiša za 180.000 evrov brez kredita in promocija strani denar na dlani
- Zakaj podjetja sodelujejo z influensarji, ki za svojo promocijo izkoriščajo lastne otroke
- Zakaj v Sloveniji še nobena fakulteta ni razpisala programa “influensarstvo”?
Tako nastajajo članki, ki to v resnici niso. Naslov obljublja preobrat, razkritje ali vsaj nekaj, kar bi opravičilo klik. Vsebina pa je pogosto le prepis ene same objave, ene fotografije ali enega kratkega videa. Brez dodatnega konteksta, brez preverjanja, brez prave vrednosti. Samo še ena enota pozornosti, zapakirana tako, da deluje kot novica.
To ni več vprašanje kakovosti, ampak vprašanje smeri. Mediji se ne borijo več za to, da bi bili boljši od tega, kar že obstaja na družbenih omrežjih, ampak to preprosto povzemajo. Postajajo podaljšek platform, ki so jih nekoč opazovali z distance. V tem procesu izgubljajo nekaj bistvenega, nekaj, kar jih je ločevalo od vseh ostalih virov informacij.
Seveda bi bilo preveč enostavno reči, da so za to krivi samo mediji. Resnica je manj udobna. Tudi mi smo del te enačbe. Vsak klik na tak članek potrjuje, da takšna vsebina deluje. Vsako deljenje jo še dodatno legitimira. In vsakič, ko se odločimo za nekaj lahkega namesto nečesa, kar zahteva več pozornosti, pomagamo ustvarjati okolje, v katerem takšne zgodbe preživijo.
Vplivneži pri tem niso problem. So zgolj simptom časa, v katerem živimo. Način, kako se danes ustvarja in distribuira pozornost. Problem nastane takrat, ko mediji sprejmejo to logiko kot svojo osnovo in jo začnejo uporabljati kot nadomestek za lastno delo. Takrat razlika med medijem in profilom na družbenem omrežju začne izginjati.
Ko ta razlika enkrat izgine, ostane neprijetno vprašanje. Kaj sploh še loči medij od vsega ostalega? Če je odgovor samo še v tem, kdo hitreje prepiše objavo, potem odgovor verjetno ni več zelo prepričljiv.
Morda je to samo faza. Morda se bo ravnotežje spet premaknilo nazaj k vsebini, ki ima smisel in vrednost. Ampak dokler bo pozornost glavna valuta in dokler jo bo najlažje dobiti z najnižjim skupnim imenovalcem, bomo še naprej brali zgodbe, ki to v resnici niso.
In mediji bodo še naprej iskali vsebino tam, kjer je je največ. Tudi če je v resnici ni.
