Naslov, ki me je danes zjutraj nasmejal. Sicer sem bil prepričan, da je vsakodnevna vožnja po naših cestah podobna kaosu, ampak očitno ima kaos lahko več dimenzij. In očitno obstaja tudi višji nivo tega slovenskega prometnega pekla. Takšen z bonus stopnjo. Prometni kaos+. Ko sem se pred 21 leti vozil v Ljubljano po novo odprtem avtocestnem odseku čez Trojane, sem za razdaljo 44 kilometrov potreboval okoli 25 minut. To je bil čas, ko si se usedel v avto, prižgal radio in si bil praktično že na cilju. Sedaj? Če imam srečo, za isto razdaljo potrebujem eno uro. Če nimam sreče, pa imam dovolj časa, da med vožnjo razmislim o življenju in smislu obstoja. Razen, če grem na pot ob 21. uri zvečer, ko mi družbo delajo tovornjaki in romunski kombiji.
- Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur
- Španske ceste in vožnja brez stresa
- Ali bodo trije pasovi rešili problem zastojev, če so avtoceste polne tovornjakov
In potem v enem izmed medijev zagledam naslov, da se “začenja prometni kaos”. Čakte mal, lube gele. A to pomeni, da do sedaj ni bil? Da so bili vsakodnevni zastoji na obvoznici, stoječe kolone proti Primorski, gneča na Štajerki in ljudje, ki na izvozu izsiljujejo kot v Mad Maxu, samo nekakšna prometna idila?
Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, da se stanje iz leta v leto slabša, ampak se vsi obnašamo, kot da gre za neko naravno katastrofo, na katero nimamo vpliva. To je posledica dejstva, da imamo infrastrukturo, ki je bila projektirana za nek drug čas. Za čase, ko ni vsak drugi Slovenec sedel sam v SUVu in se peljal 12 kilometrov v službo.
Potem pride rešitev. Še en pas. Vedno je rešitev še en pas. Če dva pasova ne delujeta, bo zagotovo tretji. Tako kot če imaš zamašen odtok in vanj zliješ še malo vode. Ker to bo pa zdaj rešilo problem. Ampak ne bo.
Ker problem niso samo ceste. Problem je mentaliteta. Problem je centralizacija države. Problem je, da se vse dogaja v Ljubljani. Problem je, da javni promet deluje po sistemu “kako čemo, lako čemo”. Problem je, da je vlak od Kranja do Ljubljane pogosto bolj avantura kot pa prevozno sredstvo.
Tako nam ne preostane nič drugega, kot da v svojih jeklenih konjičkih sedimo v kolonah. Vsak v svoji mali kovinski škatli. Jezni. Nervozni. Utrujeni. Poslušamo poročila o zastojih, medtem ko smo del teh zastojev. In čakamo, da se prometni kaos začne, čeprav v njem živimo že zadnjih deset let.
Ampak važno je, da nas vsako leto znova preseneti kaos na naših cestah. Ker očitno v Sloveniji poletje pride povsem nepričakovano. Tako kot sneg decembra. In koga preseneti? Da, tvoj odgovor je pravilen.
