Ko sem izvedel, da bo letošnjo državno proslavo ob dnevu državnosti pripravil Igor Pirkovič, sem vedel, da bo to presežek. Nisem sicer pričakoval, da me bo prestavila nekaj desetletij nazaj v preteklost, ampak mu je uspelo. Pirkovič ni razočaral. Nasprotno. Prekosil je samega sebe. Ob spremljanju proslave sem imel občutek, da sem pristal nekje v letu 1980. Manjkalo je le še, da bi se na odru pojavil Josip Broz Tito. Mahanje z zastavicami, scenografija, način izvedbe in celoten občutek so me spominjali na čase, ki jih nekateri danes z največjim veseljem kritizirajo in označujejo za temno obdobje slovenske zgodovine. Ironija je bila skoraj popolna. Tisti, ki najglasneje opozarjajo na nevarnosti socializma in ostanke prejšnjega sistema, so pripravili proslavo, ki bi se brez težav zlila z arhivskimi posnetki iz nekega drugega časa.
- Shutterstock državna proslava
- Bacek Jon z večjo gledanostjo kot Pirkovičeva Arena z Rojcem, Požarjem in Gregorčičem
- Pirkijev sobotni Utrip / je bilo to dno dna ali gre lahko Pirki še globje
A če sem se ob tem lahko zgolj nasmehnil in si mislil svoje, me je precej bolj zmotilo nekaj drugega. Med govorom predsednice Republike Slovenije Nataša Pirc Musar, so se iz občinstva zaslišali žvižgi. Glasni. Dovolj glasni, da jih ni bilo mogoče preslišati. Nekateri so pač mislili, da so na nogometni tekmi.
Ne gre za vprašanje, ali se kdo strinja s predsednico ali ne. Tudi sam se z marsikatero njeno izjavo ne strinjam. To je v demokraciji normalno. Prav tako je normalno, da politiki sprejemajo kritike in da jih državljani ocenjujemo glede na njihovo delo. Vendar obstaja čas in prostor za vse.
Državna proslava ob dnevu državnosti naj bi bila eden redkih trenutkov, ko bi morali znati stopiti korak nazaj od vsakodnevnega političnega navijanja. Dan, ko praznujemo državo, ne pa posameznih politikov. Dan, ko bi morali pokazati vsaj minimum spoštovanja do institucij, ki predstavljajo državo, ne glede na to, kdo trenutno sedi na posameznem položaju.
Toda očitno živimo v času, ko je politično navijaštvo postalo pomembnejše od vsega drugega. Najbolj nenavadno pri vsem skupaj je, da so med tistimi, ki imajo največ povedati o spoštovanju države, domoljubju, zastavi in državnih simbolih, pogosto ravno ljudje, ki jim spoštovanje teh simbolov nenadoma ni več pomembno, ko pred njih stopi nekdo, ki politično ne pripada njihovemu taboru. Takrat izginejo vsi govori o državotvornosti in spoštovanju institucij. Ostanejo samo še žvižgi.
In ravno zato je bil ta trenutek veliko bolj zgovoren od vseh govorov tistega večera. Pirkovič je pripravil proslavo po svoji meri. Občinstvo pa je pokazalo obraz dela slovenske družbe. Obraz, ki me žalosti veliko bolj kot katerakoli scenografija, katerakoli zastavica ali katerakoli domoljubna pesem.
Že dolgo poslušamo, da smo dosegli dno politične kulture. Potem pride nov dan in ugotovimo, da smo si ponovno dokazali, da za Slovenijo dno očitno nima dna.
