Že desetletja poslušam podobne zgodbe. Po petdesetem se začne, metabolizem se ustavi, samo pogledaš krof in se zrediš in po tej starosti ni več mogoče ostati suh. Kot da nekje okoli 50. rojstnega dne telo dobi signal, da bo šla vsa maščoba v trebuh. Zanimivo. Ker očitno jaz tega signala nisem nikoli prejel. Zadnjih trideset let moja teža ni naredila kakšne posebne drame. Gibala se je med 63 in 68 kilogrami. Danes sem že čez petdeset, pa še vedno nisem prišel do magične meje 75 kilogramov, za katero mi ljudje razlagajo, da mi pripada. Še vedno sem pod 70 kilogrami. Mogoče delam nekaj narobe. Ali pa je narobe zgodba, ki jo poslušamo že desetletja.
- Po novem letu bom shujšal. Po novem letu bom začel telovaditi.
- Novo leto, novi jaz? Ne, hvala
- Shrinkflacija (skrčflacija) / manj izdelka za isto (ali višjo) ceno
Pred nekaj leti je bila v reviji Science objavljena ena največjih raziskav o človeškem metabolizmu doslej. Raziskovalci so spremljali več kot 6.600 ljudi iz 29 držav in ugotovili nekaj, kar marsikomu ni bilo všeč. Osnovna poraba energije se med približno 20. in 60. letom starosti skoraj ne spreminja. Ne upada za odstotek ali dva na leto, kot smo dolgo verjeli. Ostane presenetljivo stabilna. Večji upad se začne šele po šestdesetem letu, in še takrat znaša približno 0,7 odstotka letno.
Kar pomeni, da petdeseti rojstni dan ni trenutek, ko telo pošlje signal, da je treba shraniti maščobo v trebuh. Mit je zelo udoben. Ker če lahko za dodatne kilograme okriviš metabolizem, ti ni treba pogledati drugih stvari. Recimo gibanja. Ali hrane. Ali dejstva, da večina ljudi pri petdesetih ne živi več enako kot pri tridesetih.
Če si bil nekoč vsak dan na kolesu, danes pa večino dneva sediš pred računalnikom, telo tega ne pripisuje starosti. Telo vidi samo manjšo porabo energije. Če si pri tridesetih pojedel pico in zvečer še odigral dve uri košarke, pri petdesetih pa po isti pici odpreš Netflix, matematika ni posebej zapletena.
Še ena zanimiva ugotovitev raziskav je, da izguba mišične mase z leti res vpliva na porabo energije. Toda tudi to ni neizogibna usoda. Mišice se zmanjšujejo predvsem zato, ker jih ne uporabljamo več dovolj. Vadba za moč lahko ta proces precej upočasni.
Z drugimi besedami. Problem ni rojstni list. Problem je kavč. Seveda obstajajo izjeme. Hormonske spremembe, menopavza, določena zdravila, bolezni ščitnice ali kronične bolezni lahko pomembno vplivajo na telesno težo. Toda to niso pravila za vse ljudi po petdesetem. To so medicinska stanja, ki jih je treba obravnavati ločeno.
Raziskave kažejo, da ljudje zelo slabo ocenjujemo, koliko hrane dejansko pojemo. V povprečju zaužijemo več kalorij, kot mislimo, hkrati pa precenjujemo količino gibanja. To ni laž. Tako delujejo naši možgani. Zanimivo je tudi, da se je povprečna telesna teža prebivalstva v zadnjih desetletjih povečala skoraj povsod po svetu. Genetika se v tridesetih letih ni spremenila. Se je pa spremenil način življenja, velikost porcij, dostopnost hrane in količina vsakodnevnega gibanja.
Ampak veliko lažje je reči, da je kriv metabolizem. Ne trdim, da je po petdesetem enako enostavno kot pri petindvajsetih. Ni. Telo se spreminja. Regeneracija je počasnejša. Spanje postane pomembnejše. Mišice zahtevajo več pozornosti. A raziskave precej jasno kažejo, da ni nobenega čarobnega signala, ki bi po petdesetem povzročilo nenadno kopičenje kilogramov.
Mogoče smo si ta mit izmislili zato, ker se z njim lažje sprijaznimo. Veliko lažje je reči, da so to leta. Manj prijetno pa, da sem danes naredil 2.000 korakov in pojedel za tri, kajne?
Sam ostajam nekje med 63 in 68 kilogrami. Ne zato, ker bi imel supergene ali čudežni metabolizem. Verjetno predvsem zato, ker sem že vrsto let precej aktiven, tečem, kolesarim in ker jem rastlinsko hrano. Ni skrivnosti. Ni čarobnih tablet. In očitno tudi ne prekletstva petdesetega rojstnega dne.
Čeprav priznam, da bi bilo precej priročno, če bi lahko vse skupaj zvalil na metabolizem. Tako pa mi ostane samo še to, da grem odplavat dnevno dozo. In to je precej manj dramatična razlaga.
