Nisem mislil, da si bom kdaj zastavljal takšno vprašanje, predvsem pa da bom pisal o tej temi. Podatki, ki jih je objavila Hrvaška turistična skupnost (HTZ), kažejo, da je bil junij precej slabši od lanskega. Število prihodov turistov se je zmanjšalo za 7 odstotkov, število prenočitev pa za 6 odstotkov v primerjavi z junijem 2025. Zanimivo je, da je bilo prvo polletje skoraj izenačeno z lanskim, kar pomeni, da je bil prav začetek glavne sezone precej šibkejši. To pa sovpada tudi z mojim občutkom.
- Ali je Hrvaška res predraga za Nemce?
- Cap Aureo / Grand Park Hotel, Rovinj / ena Michelinova zvezdica, Jeffrey Vella in njihov veganski meni
- Je res na Hrvaškem vse tako drago? Vsak lahko izbere kam bo šel na dopust, kje bo jedel in kje bo pil, kajne?
- Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke
Že tretje leto precej časa preživim v Malinski na Krku. Če človek opazuje isto okolje več let zapored, hitro opazi razlike. Letos se mi zdi promenada manj polna, na plažah je več prostora, v restavracijah pa zvečer ni gužve in precej restavracij sameva. Seveda občutek ni statistika. Toda ko se osebni vtis ujema z uradnimi številkami, postane zanimivo.
Potem pa pogledam cene hotelov. V Malinski se poleti cene štirizvezdičnih hotelov začnejo okoli 250 evrov na noč. Če želiš nekoliko boljšo sobo ali hotel tik ob morju, hitro prideš na 350 ali 450 evrov za noč. In to brez kosila ali večerje.
Kdo si to danes sploh še lahko privošči? Če štiričlanska družina ostane en teden, samo za hotel odšteje med 1.800 in 3.000 evrov. Dodajmo še cestnine, gorivo, parkirnine, kosila, večerje, sladolede, pijačo in kakšen izlet. Račun se zelo hitro približa petim tisočakom. Za ta denar pa se danes odpre precej drugačen nabor možnosti. Grčija, Portugalska, Turčija, celo Italija na določenih destinacijah niso več bistveno dražje. Včasih celo obratno.
Tukaj je največji problem Hrvaške. Ni več poceni. Hkrati pa še ni postala luksuzna destinacija. To je zelo nehvaležen položaj. Če gost plača 400 evrov za nočitev, pričakuje vrhunsko storitev. Pričakuje brezhibno infrastrukturo, odlično kulinariko, prijazno osebje, urejene plaže in občutek, da je za svoj denar dobil nekaj posebnega. Velikokrat pa dobi zgolj račun.
Prav cene so v zadnjih letih postale ena najpogostejših tem med tujimi obiskovalci. Na družbenih omrežjih in turističnih forumih se vrstijo primerjave, kjer obiskovalci ugotavljajo, da so restavracije v Splitu ali Dubrovniku dražje od številnih italijanskih mest, čeprav kakovost pogosto ni primerljiva.
Tudi hrvaški minister za turizem je ob predstavitvi junijskih rezultatov opozoril, da bo letošnje leto zahtevno in da se turizem sooča z vplivi geopolitičnih razmer ter negotovostmi na evropskih trgih. Vlada sicer poudarja, da prvo polletje ostaja na ravni lanskega, vendar junijskega padca ne more prezreti.
Seveda bi bilo poenostavljeno za vse okriviti zgolj cene. Evropa se sooča z višjo inflacijo, ljudje so previdnejši pri porabi, letalski promet je dražji, geopolitične razmere vplivajo na potovanja, številni pa dopust rezervirajo precej pozneje kot nekoč. Tudi to vpliva na turistične tokove.
Toda Hrvaška je sama ustvarila pričakovanje, da lahko za skoraj vsako storitev zaračuna več kot konkurenca. To pa deluje le nekaj časa. Dokler gost ne začne primerjati. In danes primerjamo vsi. V nekaj minutah lahko preverimo ceno hotela na Krku, v Apuliji, na Kreti ali Mallorci. Če ugotovimo, da za enak denar drugje dobimo več, bomo naslednje leto odšli drugam.
Turizem je namreč zelo preprost. Gost se vrača tja, kjer ima občutek, da je bil dobro sprejet in da je za svoj denar dobil največ. Ne tja, kjer je plačal največ. Hrvaška bo zagotovo ostala ena najpomembnejših turističnih destinacij za Slovence. Zaradi bližine, morja in navade. Toda zdi se mi, da je prvič po dolgem času prišla do točke, ko samo sonce in čisto morje ne bosta več dovolj.
Če je bil letošnji junij prvi resnejši opozorilni znak, bi bilo morda pametno analizirati statistiko in ukrepati, da ne bodo terase samevale tudi julija.
