Tadej Pogačar iz dirke v dirko, iz etape v etapo in iz leta v leto dokazuje, da ni s tega sveta. Da vedno znova premika meje mogočega. Da napada takrat, ko drugi komaj sledijo. Da z lahkotnostjo počne stvari, ki bi jih večina najboljših kolesarjev na svetu lahko le sanjala. Ravno zato me je presenetilo, ko sem ob televizijskem prenosu znova slišal žvižge in booanje dela gledalcev ob cesti. Namenjene Tadeju Pogačarju. Zakaj? Zato, ker je predober?
- Tadej Pogačar z uro Richard Mille RM 64-01 Tourbillon Colnago za milijon evrov
- Zakaj ni bilo organiziranega državnega sprejema za Tadeja Pogačarja?
- Zakaj navijači na Tour de France skačejo pred kolesarje in jih motijo?
Športni navijači imajo radi zgodbe. Radi imajo dvoboje. Radi imajo negotovost. Ko nekdo začne zmagovati prepogosto, se del občinstva obrne proti njemu. To ni nič novega. To se je dogajalo Michaelu Schumacherju v formuli 1. Rogerju Federerju in Novaku Đokoviću v tenisu. Lewisu Hamiltonu. Ko nekdo predolgo zmaguje, se vedno najde del občinstva, ki začne navijati proti njemu.
Ne zato, ker bi bil slab človek. Ampak zato, ker si želijo spremembe. Vendar Tour de France ni resničnostni šov. Je ena najtežjih športnih preizkušenj na svetu. Vsak kolesar, ki po treh tednih vsakodnevnega mučenja sploh pride do cilja, si zasluži spoštovanje. Ne glede na to, ali vozi z rumeno majico, zeleno majico ali pa se vsak dan bori zgolj za to, da ostane znotraj časovne zapore.
Kar me pri teh žvižgih najbolj zmoti, je dejstvo, da ljudje pogosto pozabijo, koliko dela stoji za takšno dominacijo. Na televiziji vidimo nekaj ur prenosa. Ne vidimo pa tisoče ur treningov, odrekanj, padcev, poškodb, prehrane, regeneracije in življenja, podrejenega enemu samemu cilju. Ko Pogačar napade na klanec in konkurenca preprosto odpade, to ni posledica sreče. To je rezultat izjemnega talenta, ekipe in neverjetne količine vloženega dela. In prav zato si zasluži aplavz.
Seveda razumem, da Francozi navijajo za svoje kolesarje. Razumem, da Belgijci navijajo za Evenepoela. Da Danci navijajo za Vingegaarda. Da imajo ljudje svoje favorite. To je bistvo športa. Ne razumem pa potrebe po žvižganju človeku, ki zgolj opravlja svoje delo boljše od vseh.
Še posebej v kolesarstvu, kjer se tekmeci med seboj praviloma spoštujejo. Kjer si po brutalni etapi čestitajo. Kjer si pomagajo ob padcih. Kjer rivalstvo ne pomeni sovraštva. Morda bi se lahko tudi navijači od njih česa naučili.
Mogoče so žvižgi pravzaprav dokaz, da je Pogačar postal največji. Ko zmaguješ toliko, da se ljudje naveličajo tvojih zmag, si očitno dosegel raven, ki jo uspe le redkim športnikom. Dominacija skoraj vedno rodi občudovanje in odpor hkrati.
Ampak vseeno. Moje skromno mnenje ostaja enako. Vsak kolesar, ki vozi Tour de France, si zasluži spoštovanje. Vsak si zasluži aplavz. Ne glede na zastavo na dresu ali mesto v skupnem seštevku. Tadej Pogačar pa si ga zaradi vsega, kar kaže na cesti, zasluži še toliko bolj. Ali se motim?
