Nisem si mislil, da bom kdaj naletel na nekoga, ki bo brez zadržkov povedal, da je na volitvah obkrožil stranko Resnica. Še manj pa sem pričakoval razlago, zakaj. Ne zaradi izstopa iz Nata. Ne zaradi nasprotovanja cepljenju. Ne zaradi boja proti korupciji. Ne zaradi lepih besed. Ne zaradi vseh teorij in obljub, ki jih je stranka prodajala pred volitvami. Razlog je bil precej bolj preprost. Ker je Stevo obljubil, da po volitvah ne bo šel z Janezom Janšo. Ne samo obljubil. Tudi podpisal in overil je izjavo, da tega ne bo storil.
- O čem so še lagali poslanci Resnice?
- Ali pozna kdo koga, ki je volil stranko Re.snica?
- Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne?
Takrat se je marsikomu zdelo, da je to dovolj trdna garancija. Če nekaj podpišeš in overiš, potem to nekaj velja. Vsaj tako so nas učili. Očitno pa v slovenski politiki tudi overjen podpis ne pomeni veliko, če se politična matematika spremeni. Moj sogovornik je nato dodal stavek, da se še nikoli po volitvah nisem počutil tako nategnjenega.
In prav v tem je bistvo zgodbe. Ni šlo za človeka, ki bi verjel v program Resnice. Ni šlo za ideološkega privrženca. Bil je eden od tistih volivcev, ki so iskali alternativo in so verjeli, da njihov glas ne bo končal v političnem taboru, ki ga niso želeli podpreti. Na koncu pa se je zgodilo prav to.
V politiki se pogosto govori o zaupanju. Politiki od volivcev pričakujejo zaupanje, volivci pa pričakujejo, da bodo predvolilne obljube veljale tudi po zaprtju volišč. Če se to ravnovesje poruši, ostane zgolj občutek prevare. Seveda lahko kdo reče, da je politika umetnost mogočega. Da se po volitvah razmere spremenijo. Da so koalicije nekaj povsem običajnega. Vse to drži.
Toda če je nekdo svojo kampanjo gradil prav na obljubi, da z določeno politično opcijo ne bo sodeloval, potem takšen obrat ni več zgolj politični kompromis. Je prelom ključne obljube, zaradi katere je marsikdo sploh oddal svoj glas.
Morda je največja ironija celotne zgodbe prav ta, da je del ljudi glasoval za Resnico zato, da ne bi podprli Janeza Janše. Na koncu pa so dobili natanko to, čemur so se želeli izogniti. In potem se politiki čudijo, zakaj ljudje izgubljajo zaupanje v politiko, zakaj je vedno več abstinence in zakaj marsikdo pravi, da njegov glas ničesar ne spremeni.
Mogoče zato, ker se obljube v predvolilnem času prepogosto izkažejo za potrošno robo. Veljajo do zaprtja volišč. Potem pa postanejo zgolj še neprijeten opomnik na plakate, intervjuje in podpisane izjave, ki jih je čas zelo hitro povozil.
Moj sogovornik je svojo lekcijo očitno že dobil. Ostaja pa vprašanje, koliko podobnih volivcev bo naslednjič še verjelo podobnim zagotovilom. Ker zaupanje se gradi dolgo, izgubi pa zelo hitro.
