Obstaja precej nenavaden “pojav”, ki si ga ne znam razložiti. Brez večjih težav skočim v ledeno jezero ali morje. Brez dolgega premišljanja, brez psiholoških priprav in brez petnajstih minut globokega dihanja. Po drugi strani pa se že leta neuspešno prepričujem, da bi se zjutraj stuširal z ledeno vodo. In vsakič znova ugotovim, da je boj z ročko na pipi precej težji od skoka v ledeno vodo.
- 31.12.2017 sem skočil v Bohinjsko jezero / voda 4, zrak -4 stopinje
- Kako sem skočil v Divje jezero / Idrija / 8 stopinj
- Božični skok v Bohinjsko jezero / 25.12.2019 / 5 stopinj
- Skok v potok Zadlaščica (Tolminska korita) / 30.3.2019 / 5 stopinj
Pred leti, ko še nihče ni vedel, kdo je Wim Hof in ko ledene kopeli niso bile del osebne blagovne znamke vsakega drugega influensarja, sem se iz čiste radovednosti in predvsem zato, ker mi je bilo dolgčas, “metal” v ledene vode. Ni šlo za dokazovanje. Ni šlo za lovljenje všečkov. Šlo je zgolj za dokazovanje samemu sebi.
Vrhunec tega eksperimentiranja je bil 31. december 2017 v Bohinjskem jezeru. Voda je imela štiri stopinje, zrak minus štiri. Fizika je bila proti meni, logika tudi, telo pa očitno ni dobilo tega sporočila. Šel sem v vodo, prišel iz nje in ugotovil, da ni konec sveta. Pravzaprav me je še najbolj motilo to, da sem moral potem bos hoditi po snegu. Noge so protestirale precej glasneje kot preostanek telesa.
Kasneje je prišla moda. Ledene kopeli so postale skoraj obvezni del recepta za uspeh. Če nisi sedel v sodu z ledom, nisi mogel biti dovolj discipliniran. Če nisi dihal po posebni metodi, očitno nisi znal živeti. Kar je bilo nekoč nekaj precej obrobnega, je postalo skoraj tekmovanje v tem, kdo bo bolj trpel in ob tem naredil lepšo fotografijo.
Takrat sem izgubil zanimanje. Ne zato, ker bi dvomil o koristih mraza, ampak zato, ker me množične obsesije praviloma odbijajo. Ko nekaj postane trend, me praviloma mine. Ampak ena stvar me še vedno bega. Tuš.
Leta in leta si govorim, da bom začel dan z mrzlo vodo. Vsake toliko časa si rečem, da je tokrat pa res čas. Odprem pipo, nastavim ledeno vodo in zaprem pipo. Telo se preprosto upre. Če začnem s toplo vodo in na koncu počasi preidem na mrzlo, ni nobenega problema. Lahko zdržim brez posebnega dramatiziranja. Če pa bi moral že v prvem trenutku stopiti pod curek ledene vode, se v meni oglasi nek prastari mehanizem za preživetje, ki me “frizne”.
Ravno tukaj je paradoks. V jezero skočiš naenkrat. Ni postopnosti. Ni razmišljanja. Odločitev sprejmeš v sekundi in telo nima časa za pogajanja. En trenutek stojiš na pomolu, naslednji trenutek si že v vodi. Šok je hipen in po nekaj sekundah ga telo začne sprejemati.
Pri tušu pa je ravno obratno. Vodo vidiš. Slišiš jo. Veš, kaj prihaja. Imaš čas razmišljati. In človek je mojster v tem, da si v nekaj sekundah izmisli sto razlogov, zakaj danes ni pravi dan za trpljenje. Mogoče jutri. Ali pa naslednji ponedeljek. Ali pa po dopustu. Morda je ravno to največja razlika. Ne temperatura. Psiha človeka.
Ledena voda v jezeru od tebe zahteva eno samo odločitev. Mrzel tuš pa od tebe zahteva deset sekund neprekinjenega premagovanja samega sebe. In teh deset sekund je očitno precej daljših, kot sem si pripravljen priznati.
Čeprav sem brez težav preživel kopanje v štirih stopinjah Bohinjskega jezera, me vsako jutro premaga ena sama ročka pri tušu. In to je verjetno najbolj iskren dokaz, da človek ni vedno racionalno bitje. Včasih je veliko lažje skočiti v ledeno jezero kot narediti en sam korak pod mrzel tuš.
