Zadnje tedne novice polnijo umori, pretepi in nasilje. Skoraj ni dneva, ko ne bi brali o nekom, ki je “izgubil nadzor” nad seboj. Kot da bi vročina udarila ljudem v glavo in v njih prebudila tiste najbolj primitivne nagone. Ali pa je vse skupaj ves čas tlelo pod površjem, zdaj pa je samo eksplodiralo. V zadnjih 24 urah sem tudi sam doživel tri situacije, zaradi katerih sem se vprašal, kaj se dogaja z nami. Kam je izginila osnovna kultura? Kam je izginilo spoštovanje? In predvsem, zakaj je prva reakcija vedno agresija?
- Dva napada na ženski v Ljubljani v enem dnevu
- Pretepi, kot so nekdaj bili, oz. kaj je spremenilo vaško folkloro
- So mediji ogledalo družbe? Ali je družba ogledalo medijev? Smo vsi ogledalo algoritmov?
- Ali je Slovenija varna država?
Prva zgodba se je začela precej nedolžno. Pisal sem o prepovedi prehitevanja tovornjakov, za katero še vedno menim, da bi morala veljati 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Med komentarji se je pojavil zapis: “Alo smrkač!!! Mi daš prosim tvoj naslov, da se ti oglasim in te na tovarniške nastavim.”
Takšnih komentarjev sem skozi leta prejel že precej. Če si javno “izpostavljen” in hkrati kritičen do določenih političnih opcij, potem hitro postaneš tarča ljudi, ki argumente zamenjajo z žaljivkami ali grožnjami. Desnosučni me že dolgo nimajo ravno v čislih in ko zmanjka argumentov, pridejo na vrsto osebni napadi in grožnje z agresijo.
Ampak ko te nekdo vpraša po domačem naslovu in napiše, da bi se oglasil pri tebi, stvar ni več smešna. Takrat ne gre več za anonimno tipkanje po tipkovnici. Takrat se vprašaš, ali je človek samo želel izpasti “faca” ali pa je res sposoben narediti še kakšen korak dlje. V časih, ko skoraj vsak dan beremo o nasilnih dejanjih, takšnih groženj preprosto ne moreš več jemati z levo roko.
Druga zgodba se je zgodila danes zjutraj na poti z morja. Avtocesta proti Ljubljani je bila polna. Vozili smo v strnjeni koloni. Jaz na prehitevalnem pasu, na voznem pasu poleg mene voznik, ki je imel v eni roki cigareto, v drugi telefon. Opazil sem, da se vozila pred njim začenjajo ustavljati. Ker je imel očitno zelo pomembne opravke, se je zadnjem trenutku odločil, da bo preprosto zavil na moj pas. Naravnost vame.
Pohupal sem. Ne zato, ker bi želel koga vzgajati, ampak zato, ker nisem imel druge možnosti. Njegova reakcija? Odpre okno, vrže cigaretni ogorek skozi okno, telefon mu pade v naročje, začne mahati z rokami in kričati name. Kot da sem jaz kriv, ker sem vozil po cesti. Niti za sekundo mu ni padlo na misel, da je napako naredil sam. Ne. Kriv je bil nekdo drug.
Tretja zgodba pa se je zgodila pred dobre pol ure. Po prijetnem krogu s kolesom sem se vračal po kolesarski stezi v Ljubljani. Vozil sem umirjeno, manj kot 25 kilometrov na uro, po vseh pravilih. Pred seboj zagledam kolesarko in moškega na električnem skiroju. Vozila sta drug ob drugem in zasedala tako rekoč celotno širino kolesarske steze in poti za pešce.
Nekaj sto metrov sem vozil za njima in čakal, da me opazita. Ker se to ni zgodilo, sem mirno rekel: “A lahko?”
Še preden sem dokončal stavek, je moški na skiroju eksplodiral. Začel je vpiti name. Ustavil sem se in ga mirno vprašal, v čem je težava. Povedal sem mu, da mogoče res ni najbolj primerno, da dve osebi zasedata celotno površino kolesarske steze.
Njegov odgovor? “Kje imaš zvonec?” Ko sem mu odgovoril, da ga po predpisih ne potrebujem in da v tej situaciji jaz nisem tisti, ki krši pravila, je začel groziti, da me bo udaril v glavo.
Ženska ob njem ga je poskušala umiriti. Jaz pa sem mu skušal dopovedati, da bi bilo veliko lažje, če bi preprosto rekel: “Oprosti.” To bi bilo dovolj. Vsi delamo napake. Ampak ne. Njegove oči so postale rdeče od besa. In priznam, za trenutek sem pomislil, da jih bom res dobil. Da bo zaradi ene same pripombe nekdo pripravljen udariti popolnega neznanca.
Zaradi ničesar. Ravno to me najbolj skrbi.
Ni problem v tem, da se ljudje kdaj zmotimo. Problem je, da smo očitno izgubili sposobnost priznati napako. Vedno je kriv nekdo drug. Vedno je treba pokazati mišice. Vedno je treba kričati. Vedno je treba groziti.
Kot da sta prijaznost in opravičilo postala znak šibkosti. Pa nista. Veliko več poguma je potrebnega, da nekomu rečeš oprosti, kot da mu groziš z nasiljem.
Družbena omrežja so ljudi naučila, da za izrečene besede ni posledic. Politika jih vsak dan uči, da je sovražni govor sprejemljiv. Mediji pa nam vsakodnevno servirajo zgodbe o nasilju, ki jih počasi začnemo dojemati kot nekaj običajnega. Potem pa stopimo izza ekranov in se ta ista agresija preseli na cesto, na kolesarsko stezo, na parkirišče ali v komentarje pod članki.
Včasih smo rekli, da je Slovenija varna država. Da se ljudje med seboj poznamo. Da si pomagamo. Danes pa se vse pogosteje sprašujem, ali smo postali narod, ki ga vodi jeza. Narod, ki v vsaki pripombi vidi napad. Narod, kjer je nasilje postalo prvi odgovor namesto zadnjega. In če je odgovor pritrdilen, potem je to veliko večji problem kot zgolj trije dogodki, ki sem jih doživel v enem samem dnevu.
