Včeraj je zagorelo v Omišu. Pogled na ogenj, ki se je razlezel po pobočjih nad mestom, je bil zame še posebej neprijeten. Ne samo zato, ker so požari vedno nekaj strašljivega, ampak tudi zato, ker je Omiš eden tistih krajev, ki jih človek nosi v sebi še iz otroštva. Omiš ni samo turistično mesto ob Jadranu, de del mojega otroštva. V času bivše Jugoslavije sta bili občini Zagorje ob Savi in Omiš pobrateni. Kot mulci, ki smo trenirali smučanje, smo poleti hodili v Omiš k družinam, ki so nas sprejele v svoje domove. Pozimi pa so njihovi otroci prišli k nam v Slovenijo, kjer smo jih učili smučati.
- Kako sem skočil v kanjon reke Cetine / Omiš / 17 stopinj
- Tonka se prokurbala – prosto plezanje v Omišu
- Hrvati s Canadairjem pomagajo gasiti požar na Krasu / hvala Toninu, da je raje nabavil staro železo za vojsko
Takrat se nam to seveda ni zdelo nič posebnega. Otroci smo pač šli na morje, spoznavali nove prijatelje, se družili in živeli tiste dolge poletne dni, ki so se zdeli skoraj neskončni. Danes, štirideset let kasneje, razumem, kako posebne so bile te vezi.
Štirideset let je minilo, države so se spremenile, Jugoslavije že dolgo ni več, ljudje so odrasli, otroci so postali starši, nekateri so se odselili, drugi ostali doma. Ampak določene vezi ostanejo. Moji starši so še vedno v kontaktu z družino iz Omiša oz. Dugog rata. Tudi večkrat so jih obiskali.
Zato je pogled na Omiš, ki gori zame nekaj bolj čustvenega. Ni samo fotografija požara nekje na Hrvaškem. Je pogled na kraj, kjer sem kot otrok preživel dve poletji. Na ljudi, ki so bili del našega življenja. Na spomine, ki jih človek po štiridesetih letih še vedno lahko prikliče skoraj brez težav.
Potem se sprašujem, kako je mogoče, da smo še vedno tako neodgovorni. Vsako poletje znova poslušamo opozorila. Ne kurite v naravi. Ne odmetavajte cigaretnih ogorkov. Ne puščajte stekla in drugih stvari, ki lahko povzročijo požar. Bodite previdni. Narava je suha in ogenj se lahko v nekaj minutah spremeni v katastrofo. Pa vendar se vsako leto znova dogaja isto.
Ogenj ne pozna meja. Ne zanima ga, kdo je lev, kdo desen, kdo je turist in kdo domačin. Ne zanima ga, katera država je bila nekoč Jugoslavija. Ne zanima ga, koliko milijonov evrov je bilo vloženih v turizem in koliko ljudi živi od poletne sezone. Ogenj gori.
Ko ga enkrat ne moremo več ustaviti, je prepozno za vprašanje, kdo je bil kriv. Zato upam, da bo Omiš čim prej spet takšen, kot ga imam v spominu. Moder, vroč, glasen, poln ljudi in življenja. In predvsem brez rdečega sijaja ognja nad mestom.
Ker nekateri kraji niso samo kraji. Nekateri kraji so del našega otroštva. Omiš je zame eden takšnih.
