Včerajšnjo tretjo etapo Vuelte med Gruissanom in Font-Romeujem je zaznamovala toča. Ledena toča je tolkla po kolesarjih in v nekaj minutah cesto spremenile v belo in nevarno drsalnico. Do cilja je bilo še približno 15 kilometrov, pred kolesarji pa spust. Kaj bi lahko šlo narobe? Očitno marsikaj. Tadej Pogačar je dvignil roko in nakazal, da je treba dirko ustaviti. Kolesarji so zapustili traso in začeli iskati zavetje. Nekateri so se skrili pri bližnjih hišah, večji del glavnine pa se je “skril” v hotel ob cesti. Šele nato je prišla uradna odločitev organizatorjev, da je etapa zaradi varnosti kolesarjev odpovedana. Brez zmagovalca, brez podelitve in brez sprememb v skupnem seštevku. Pogačar je tako ostal v rdeči majici.
- Hvala, ker me nisi zbil na označenem prehodu za kolesarje
- Ko kolesarske dirke postanejo gladiatorski boji / dirka po Baskiji in poškodovani kolesarji
- Tour de France, vzpon na Alpe d’Huez in navijači
- Navijači na Tour de France žvižgajo Tadeju Pogačarju
Vse lepo in prav. Organizatorji so na koncu sprejeli edino pravilno odločitev. Toda vprašanje je, zakaj je bilo treba čakati tako dolgo. Zakaj so morali kolesarji sami ugotoviti, da dirkanje v takšnih razmerah nima več nobenega smisla? In kaj bi se zgodilo, če Tadej Pogačar ne bi bil na čelu glavnine in ne bi dvignil roke?
Verjetno bi kolesarji nadaljevali. Ker so profesionalci. Ker so plačani za to, da pridejo do cilja. Ker jih spremljajo kamere. Ker vedo, da lahko vsaka sekunda odloča o zmagi ali porazu. Ker v profesionalnem športu še vedno prepogosto velja, da je trpljenje del predstave.
Toda tudi profesionalni kolesarji so ljudje. Niso gladiatorji, ki jih pošljemo na cesto in čakamo, kdo bo preživel. Na glavi imajo čelado, preostanek telesa pa pred točo varuje zgolj nekaj milimetrov tanke tkanine.
Ko začne padati toča, ljudje iščejo zavetje. Nekateri celo ustavijo vozila pod nadvozi avtocest, čeprav s tem povzročijo novo nevarnost. Kolesarji na Vuelti pa bi očitno nadaljevali dirko.
Razumem, da je vreme nepredvidljivo. Na startu je bilo toplo in sončno, nato pa se je vse skupaj v nekaj minutah spremenilo v kaos. Organizatorji ne morejo nadzorovati vremena. Lahko pa nadzorujejo svojo reakcijo. V času vremenskih radarjev, natančnih opozoril in neposredne komunikacije z avtomobili v dirki bi morala biti odločitev sprejeta, še preden morajo kolesarji sami iskati vrata najbližjega hotela.
Kolesarstvo je že brez toče dovolj nevaren šport. Visoke hitrosti, ozke ceste, mokri ovinki, cestne ovire, avtomobili, motorji in gledalci, ki stopajo na traso, so del skoraj vsake velike dirke. Res ni treba, da spektakel ustvarjamo še tako, da čakamo, ali bo kdo na “ledeni” cesti izgubil nadzor nad kolesom in končal v prepadu.
Ljudje radi gledamo trpljenje profesionalnih kolesarjev. Občudujemo jih, ko vozijo čez gorske prelaze, ko jim z obraza teče znoj in ko po več urah dirkanja najdejo moč za zadnji napad. Toda obstaja razlika med športnim naporom in nepotrebnim ogrožanjem. Toča ni del taktike. Ne pokaže, kdo je bolje pripravljen. Ne nagradi najboljšega kolesarja. Odloča samo o tem, kdo bo imel več sreče.
Tokrat jo je glavnina imela. Ob cesti je stal hotel, Pogačar je dvignil roko in kolesarji so se ustavili. Na srečo se je vse skupaj končalo brez hujših posledic. Toda pri naslednji podobni situaciji organizatorji ne smejo čakati, da dirko prekine vodilni kolesar. Za takšne odločitve so tam oni. Profesionalni kolesarji so ljudje. In nobena etapa, nobena televizijska gledanost in noben športni spektakel niso vredni njihovega zdravja ali življenja.
