Nisem ljubitelj podkastov. Sem se trudil, res sem se. Ampak težko prežvekujem samooklicane guruje, ki so polni praznih besed, življenjskih modrosti in balasta. Ljudi, ki potrebujejo dve uri, da povedo nekaj, kar bi lahko povedali v par minutah. Pa še takrat se pogosto izkaže, da niso povedali ničesar. Očitno nisem ciljna publika za vse te strokovnjake za uspeh, srečo, podjetništvo in življenje nasploh, ki so prepričani, da mora svet slišati njihovo mnenje. Ampak v teh dneh sem naletel na podkast Prekletstvo dobrih vil na Valu 202.
- Podkast Opravičujemo se za vse nevšečnosti in moje branje citata v 67. epizodi
- Kosi na tleh in kosi sam / oglas, ki mi je všeč!
- Ko oglas za Lesnino buri duhove in se nad njim zgražajo “tercijalke” na spletu
In zaužil vse do sedaj objavljene epizode na dušek! Brez preskakovanja, brez pospeševanja predvajanja in predvsem brez občutka, da mi nekdo krade čas. Ravno nasprotno. Ko se je epizoda končala, sem si želel še. Če slučajno ne poslušate podkastov, lahko to poslušate tudi ob nedelja na Valu202. Ob 20. uri.
Mogoče se kdo spomni kultnega oglasa o dobrih vilah iz prejšnjega tisočletja in verjetno je oseba, ki stoji za tem projektom hudičevo dober poznavalec človeške duše, saj zna poslušalca prikovati na sedež v avtu ali doma na kavč in pozabiš, da moraš iti na wc ali po otroka v vrtec.
Zgodba se začne leta 1999, ko dvanajst Slovencev zadene doživljenjsko mesečno rento v višini 100.000 tolarjev. Vsak mesec, do konca življenja. V zgodbo nas popelje Erik Vrtačnik, svobodni raziskovalni novinar, ki poskuša razvozlati skrivnost in se pri tem podaja po Sloveniji, išče sogovornike in sestavlja koščke zgodbe. In prav tu se začne tisto, kar me je navdušilo. Način pripovedovanja, dramaturgija, zvok in občutek, da poslušaš pravo raziskovalno novinarsko zgodbo. Takšno, kjer si želiš izvedeti, kaj se je v resnici zgodilo.
Še ena zanimivost. Prekletstvo dobrih vil ni klasična dokumentarna preiskava, ampak igrani podkast, narejen v obliki tako imenovanega mockumentaryja. Fikcija, ki se naslanja na resnične dogodke in uporablja pripovedne prijeme dokumentarnega novinarstva. Kar pomeni, da ni vse, kar slišimo, resnična preiskava dejanskih smrti. Prav v tem je čar. Zgodba je zastavljena tako prepričljivo, da se moraš na trenutke opomniti, da poslušaš fikcijo. Ali pač!
Za dober podkast očitno ne potrebuješ razvlečenih pogovorov, znanih obrazov in gostov, ki so vsak drugi teden v drugem studiu in razlagajo iste stvari. Potrebuješ dobro zgodbo, idejo, odlično izvedbo in predvsem spoštovanje do poslušalca. Da ga ne podcenjuješ in da mu ne prodajaš megle.
Še posebej me veseli, da takšna produkcija nastaja pod okriljem javnega Radia Slovenija. Prekletstvo dobrih vil je namreč eden od projektov, izbranih na razpisu Radia Slovenija za zunanje avtorje in producente. Očitno je mogoče tudi pri nas narediti nekaj drugačnega, svežega in predvsem zanimivega. Nekaj, kar se lahko povsem brez zadrege postavi ob bok tujim zvočnim produkcijam.
Ne bom razkrival podrobnosti, ker bi s tem pokvaril užitek v poslušanju. Lahko pa povem, da me je Prekletstvo dobrih vil spomnilo, kako močan medij je lahko radio, ko nekdo razume, kaj pomeni pripovedovati zgodbo. Brez slike, brez videa, brez vseh mogočih vizualnih učinkov. Samo zvok, domišljija in zgodba, ki te potegne vase.
Če še niste poslušali Prekletstva dobrih vil, priporočam. Jaz že komaj čakam nadaljevanje. To je verjetno največji kompliment, ki ga lahko podkast dobi od nekoga, ki podkastov praviloma ne posluša.
Bravo, Val 202. Tole je #top! Še povezava do dobrih vil oz. do njihovega prekletstva – https://val202.rtvslo.si/podkast/prekletstvo-dobrih-vil/173252171