Očitno bodo volišča postala naš drugi dom. Po štirih referendumskih vprašanjih, o katerih smo odločali preteklo nedeljo, nas 15. novembra čakajo lokalne volitve, na katerih bomo izbirali župane in občinske svetnike. Potem 29. novembra sledi še drugi krog županskih volitev, kjer bo potreben. In če bo potrjen predlagani datum, nas 6. decembra čaka še referendum o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Štirje obiski volišča v manj kot dveh mesecih. Očitno demokracija letos ne pozna dopusta.
- Jaz nočem plačevati te vlade / Janez je izumil državo po naročnini
- Janez, tudi posvetovalni referendum o RTV si izgubil / narod je bil PROTI
- Državljani smo podelili nezaupnico vladi Janeza Janše na zakonodajnem referendumu
Tukaj se začne zanimiv del. Koliko ljudi se bo po vseh teh glasovanjih še pripravljeno odpraviti na volišča? Koliko jih bo preprosto zamahnilo z roko in si reklo, da imajo dovolj? Da obstaja tudi življenje zunaj volilne kabine ob nedeljah in da bi radi kakšno nedeljo preživeli drugače kot z obkroževanjem ZA ali PROTI ali oddajo glasu za kandidate?
Volilna utrujenost je lahko precej večja težava, kot se zdi na prvi pogled. Še posebej pri referendumih, kjer je udeležba pogosto nižja kot na parlamentarnih volitvah. Komu takšna situacija ustreza?
SdS ima organizirano in disciplinirano volilno bazo in pogosta glasovanja predstavljajo prednost za tiste, ki jim uspe svoje podpornike vedno znova pripeljati na volišča. In SdS ima homogeno volilno bazo. Medtem ko lahko manj motivirani volivci, ne glede na svojo politično pripadnost, po nekaj zaporednih glasovanjih preprosto ostanejo doma. Ja, levi pol imam v mislih.
Je bilo vse skupaj načrtovano? Tega ne morem trditi. Ampak v Sloveniji ni naključij. Tudi to, da takšen izlet stane 9 milijonov eurov, ki bi lahko šli za “otroke” o katerih so jih tako polna usta, če ti otroci niso otroci v Palestini.
Politični učinek razdrobljenega volilnega koledarja je vsekakor vreden razmisleka. Pri nizki udeležbi lahko organiziranost posamezne volilne baze odigra pomembnejšo vlogo. Najbolj ironično pri vsem skupaj pa je, da imamo v Sloveniji očitno vedno več referendumov, vedno več glasovanj in vedno več političnega prepričevanja, da gre vsakokrat za usodno odločitev o prihodnosti države.
Če bo šlo tako naprej, bomo ob nedeljah potrebovali samo še kartico zvestobe. Po desetih obiskih volišča dobiš en referendum zastonj. Čeprav se bojim, da bomo tega dobili tudi brez kartice.