Včeraj zvečer je Slovenijo zajela nova panika. Hekerji so vdrli v informacijski sistem državne uprave! Nujno je treba zamenjati gesla! Mediji so seveda pograbili zgodbo in naslovi so bili takšni, kot bi nekdo pravkar prevzel nadzor nad celotno državo. Manjkalo je samo še sporočilo, naj si državljani pripravimo zaloge hrane in vode. In čudi me, da niso tega storili.
- V čigavem imenu Slovenija postaja prijateljica Izraela? V mojem ne!
- SdS zvestobo na družbenih omrežjih nagradi, na levem polu te pustijo samega
- Slovenija po vzoru Srbije potrebuje ocisti.net za razkritje hujskaških trolov
Kaj se je dejansko zgodilo? Napadalec je prek kompromitiranega spletnega strežnika enega državnega organa pridobil več kot 15.000 uporabniških zapisov iz sistema Domino. Med njimi je bilo 7.216 zapisov z zgoščenimi vrednostmi gesel. Ja, prav ste prebrali. Domino. Tisti Lotus Domino, ki se ga nekateri spomnimo še iz časov, ko smo za dostop do interneta uporabljali modeme.
Da ne bo pomote. Vdor in kraja uporabniških podatkov sta resna varnostna incidenta. Prizadeti uporabniki morajo zamenjati gesla. Toda to še ne pomeni, da so hekerji prevzeli državo, da so prišli do podatkov, ki so življenjskega pomena. Pomeni pa, da ima država očitno precej vprašanj, na katera bi morala odgovoriti.
Še posebej zanimiva je zgodba o različici Lotus Domino 8.5.x. Ta je iz leta 2009. IBM je redno podporo zanjo končal leta 2018, podaljšano pa leta 2021. Prav ta različica naj bi bila še vedno navedena v seznamu standardnega programja na državnem portalu NIO, ki naj bi bil posodobljen letos avgusta.
Če to drži, imamo leta 2026 v državnih dokumentih še vedno programsko opremo iz leta 2009, za katero je podpora prenehala pred petimi leti. Ni sicer še potrjeno, da je napadeni strežnik dejansko uporabljal to različico. Bi pa bilo zanimivo izvedeti, katero je.
Poleg tega še eno preprosto vprašanje. Ali je bil sistem zaščiten z večfaktorsko avtentikacijo? Ali so uporabljali enotno prijavo? Kako so bila zaščitena gesla? Kdo je preverjal varnost? In zakaj se o teh stvareh sprašujemo šele po vdoru?
Ampak najbolj zanimiv del zgodbe se skriva drugje. Pred dobrim tednom je Oštro razkril, da so se predstavniki izraelskega podjetja Dream Security julija sestali s predsednikom vlade Janezom Janšo. Na sestanku je bil tudi Niko Gamulin, vršilec dolžnosti direktorja urada za informacijsko varnost. Govorili so o preizkušanju njihove rešitve Sphere v okolju SIGOV-CERT.
Po razkritju se je urad odzval, da je šlo zgolj za predstavitveni sestanek, da rešitve niso testirali in da tudi ni nobene odločitve o nakupu. Potem, samo par dni po tem pojasnilu, pride obvestilo o kibernetskem vdoru v državno upravo.
Kakšno naključje, kajne? Seveda ni nobenega dokaza, da sta dogodka povezana. Še manj, da bi kdorkoli incident namerno povzročil. Toda časovno zaporedje je dovolj zanimivo, da se lahko vprašamo, ali bo prav ta incident postal priročen argument za nakup novega, dragega sistema za kibernetsko varnost. Izraelskega. Ker smo pač prijatelji z njimi odkar je Janez prevzel oblast. In usluge je potrebno vračati.
Najprej državljanom sporočiš, kako ranljiva je država. Potem pridejo rešitelji z rešitvijo. Rešitev ima po naključju že ime. Sphere.
Morda pa bi bilo smiselno najprej posodobiti obstoječe sisteme, urediti osnovno varnostno zaščito, preveriti upravljanje dostopov in ugotoviti, kako je napadalec sploh prišel do uporabniških podatkov. Za to verjetno ne potrebujemo izraelskega podjetja in nekdanjega avstrijskega kanclerja.
Namesto ustvarjanja vtisa, da nam je nekdo heknil celotno državo, bi bilo precej koristneje, če bi pristojni javnosti povedali, kaj natanko je bilo kompromitirano, koliko sistemov je bilo prizadetih in kako dolgo so bile morebitne ranljivosti prisotne.
Če bo na koncu rešitev za vse naše težave ravno Sphere podjetja Dream Security, potem bo to zgodba, ki si zasluži precej več pozornosti kot včerajšnji bombastični naslovi.