Ko gledam vse te slike na netu, vse internetne albume, ki so polni fotografij, se zamislim. Zacnem razmisljati o razmahu digitalne fotografije in o vseh moznih programih, ki sedaj obstajajo. In na koncu si vedno postavim vprasanje, ce je to sploh se fotografija. Vsak, ki ima cas lahko poskljoca n-stevilo fotografij in od tega jih je lahko nekaj celo uporabnih. In s tem se razvrednoti poklic fotografa. Prav tako pa se s pojavo digitalnega medija pojavljata dve smernici: photo taking in photo making. Prva smernica je predvsem reporterska fotografija, ki ni vedno kompozicijsko, barvno ali kako drugace popolna, docim druga smernica je pa ze skoraj vsa ostala fotografija. In se mi postavi vprasanje, ki gledam fotografije v National geographicu, ce so vse te fotke posnete tako, da so pred tem preucili kako pada sonce, da so preucili zivali kako se gibljejo in potem po vsem tem so posneli serijo fotk. Jih na koncu s programsko opremo obdelali. Prav tako vse fotke zensk, ki se pojavljajo v casopisih, naslovnicah. Vse so brez dlacic, brez kakrsnegakoli znamenja, vse je popravljeno in spremenjeno, nic vec ni nic naravno. Pa tako je lep pogled na kaksno pregreto telo na obali, ki ni kot iz skatlice. In pa seveda znane osebnosti. Ko vidis njihove slike, se ti zazdi da so popolne, da jim v njihovem zivljenju ne manjka nicesar. Pa vendar se potem pojavijo slikce, ki pokazejo kruto realnost in dokaz, da so tudi one samo zive osebe.

V bistvu sem povsem zasel iz zacrtane smeri, katero sem hotel naceti in upam, da jo kasneje dopolnim in popravim :)