Soncek je sramzeljivo pokukal skozi polknice zjutraj in me pobozal s svojimi zarki. Bilo je cudovito jutro. Skoda bi ga bilo preziveti doma in uzivati v lenarjenju. In padla je odlocitev za sprehod (vzpon) na Cemsenisko planino. Soncek naju je spremljal vso pot voznje z avtom in potem precudovit pogled na smucisce na Prvinah, kjer so se otroci ucili smucanja in v meni prebudil skomine. Zakaj? Ker sem sam aktivno treniral smucanje vec kot 9 let in tako prezivel celo zimo na snegu. Vec na snegu, kot pa na ostalih podlagah. In potem vzpon proti Cemseniski. Soncek je bil tako mocan in njegov odsev v snegu, da je slepil pogled. Ampak pot je bila ze narejena in prijazni ljudje so bili nasmejani in tako se poudarjali popoln dan.
Utrinki so pa tukaj:
