Hladna sobota, pisalo se je leto 1993. Dan ki bi ga najrajši prespal, se počasi prevesi v noč in v kraju kot je Zagorje to pomeni, da se je potrebno počasi odpraviti ven. S prijatelji na pijačo v lokal in kasneje v lokalno diskoteko. Rutinski vikendi ki so zaznamovali precejšen del mojega življenja.
Kot ponosen lastnik Zastave 750 (Fičo), katera je bila za tiste čase odlično prevozno sredstvo in kot človek ki se ne dotakne alkohola, sem bil v večini primerov jaz prevoznik. Takrat ni bilo nikomur pomembno s kakšnim avtom se prevažmo okoli, le to, da se prevažmo. In ni bilo pomembno koliko denarja ima kdo v žepu, kajti če ga kdo ni imel, je drug plačal več. Šele kasneje, ko sem prišel v stik z Ljubljano in njihovimi plačilnimi navadami sem odkril da smo imeli daleč najboljši način plačevanja.
Ampak sem zašel s teme.. Nazaj..
Večer pred MerLi-jem, lokalom ki je bil v tistih časih najbolj oblegan v Zagorju je bil rutinski. Takrat še ni bilo kadilskega zakona in se je kadilo v lokalu, ki je bil zelo majhen (v najboljšem primeru si notri živalsko natlačil okrog 50 ljudi) in posledično je bil tudi vonj cunj in telesa podoben pepelniku.
Seveda je bila sobota dan tudi za mladce, ki so se želeli pokazati v vsej svoji luči in nastopiti kot pavi na promenadi. V Zagorju je bilo to najlažje tako, da si nekoga pretepel (prebunkal, premlatil, prefukal, naklestil, mu razbil pičko) in si s tem postal heroj večera. Oz. vsaj takšna je bila percepcija določenih ljudi.
In tako je bilo vsako soboto. Vsaj trije pretepi zunaj pred lokalom. Nič hudega sluteči obiskovalci so mogoče za trenutek napačno pogledali “lokalnega šerifa ali heroja” in že naslednji trenutek so se znašli zunaj, kjer so postali vreča za sproščanje agresivnosti.
In če si se po nesreči znašel zunaj, je lahko kakšen mimosunek priletel še direktno vate, oz. kakšna kapljica krvi, ki se je razpršila po sveže zapadlem snegu, je lahko pristala tudi na povsem nedolžni osebi. Razbiti nosovi, razbiti členki prstov, na srečo je čez cesto bolnišnica in tako se ni nikoli, v vsej zgodovini teh Fight Club večerov, zgodilo ničesar kar bi polnilo črne kronike. In par minut po pretepu se je vse vrnilo nazaj v stare tirnice. Huronsko navdušenje nad zmagovalcem in poraženece, ki se je ponavadi oblit s krvjo pobral s kraja prizorišča. Mogoče mu bo naslednji vikend prinesel več sreče.
Sam nisem imel nikoli nobene slabe izkušnje, oz. nisem bil nikoli pretepen, oz. nisem sodeloval v pretepu, če ne štejem nekega žura, ko je nekdo v vsej svoji pijanosti poskušal objeti kolega poleg mene, pa je namesto tega zadel s pestjo v moje lice. In ko se mi je poskušal opravičiti me je še dodatno polil s pivom.
Sem pa velikokrat stopil med dve osebi, ki sta se kot mlada petelina postavil drug ob drugega in si grozila. In skoraj vedno mi je s pomočjo dialoga uspelo ustaviti načrtovano “klanje” in sta v končni fazi ta dva končala večer skupaj za šankom v pijanskih pogovorih.
In ko se je ura bližla nedelji, je bil čas za odhod v Mesečino, lokalno diskoteko, kjer se je srečevalo Zagorje in Trbovlje. Skok v zgodovino: vedno je obstajalo rivalstvo med tema dvema mestoma in tudi na vsaki vaški veselici je prišlo do pretepa samo zaradi tega, ker so bili nekateri iz Zagorja, drugi iz Trbovelj. No, v Mesečini je bilo še malce drugače. Namreč veliko žensk, ki pa “so kao pripadale” komu. In če si kater ogovoril, ali pa jo napačno pogledal, si zopet tvegal odhod “na zrak”.
Lokalni heroji, ki so prišli delat “sranje” so bili srečni samo, če so vsaj trikrat na večer razbili komu “pičko”. Sicer njihov večer ni bil popoln in so se počutili nekako prazne! In tako si, ko si bil na plesišču z enim očesom ponavadi opazoval, kdaj te bo kdo “na gobec”, z drugim očesom pa “mlado in godno meso”.
Proti jutru, ko so strasti že popustile in ko je količina alkohola v telesu presegla mejo obvladovanja, se je stanje spremenilo. Počasi se je vse začelo čistiti in par “hijen” je bilo vedno v pripravljenosti da si najdejo “meso”, ki ga bodo lahko, “mrtvo pijanega”, izkoristili.
Jeap. To so bili časi.. Vendar so se časi spremenili. Prelomnica v Zagorju je bila leto 1997.. Zakaj? Več o tem, kako se je to nadaljevalo pa jutri.. Če koga zanima!
Mene! Sem lahko udeležen predpremiere? Imaš že spisano? Leto 97? Firbčen. :)
Vau. Res neverjetno, da nisi nikoli pil alkohola. :shock: A vseeno so ti bili ti nasilneži zanimivi? Na Kumu sem bila pomladi 1980 s pohodno skupino z gimnazije.
Nadaljevanje pa me zanima. Ugibam: je takrat prišel internet v Zagorje?
Hehe, bere se kot vaške kronike, ki mi jih foter včasih pripoveduje :) Napeto čakam nadaljevanja :)
meni je dedek večkrat razlagal kako je to neka zgodovinska navada, skoraj šport še iz njegovih mladostniških časov, ko so se po veselicah tepli večkrat kar “za zabavo” kot iz jeze in agresije:D
in to mu je bilo všeč!
V mesečini sem bil tudi jaz nekajkrat … hehe … ;) Ampak moji notorični gabariti in srep pogled (posledica izjemno slabega vida in nenošenja očal) ter kakšna trpka pripomba v smislu “Stari, razmisli, če se ti res splača…” in ob tem miren pogled, ko mi je kdo s pestmi delal veter, so obrodili mirne sadove … :-)
Izjemno slabe izkušnje pa sem seveda imel v Mariboru, v gimnazijskih časih, ko moja skupna molekularna masa še ni presegala 70 kilogramov in je bil Adi SMolar proti meni kar “pr seb’ kerlc” :-) … Tam smo imeli probleme z Regentovci alias “regentovo bando” – skupino pretepačev (Regentova je ulica z bloki, kjer je živeli veliko vojaških oseb in miličnikov ter njihovih pamžev) … So radi hodili ‘red delat’ na žure na II. gimnaziji … sem ene dva-, trikrat vzignil porcije, da je blo kar patetično … No, ob neki priložnosti sem vendarle tudi jaz podelil častno plaketo “Vaš obraz je radirka za asfalt” nekemu kretenu :).
Sedaj, na stara leta, se tepem samo še na konzoli Wii :-)
Ja pretepi so bili tud v LJ zelo pogosti sam mislm, da se je v zadnjih letih število pretepov zmanjšalo. Mogoče se mi pa samo zdi k ne hodm več tolk vn, alpa na take zabave. Je pa seveda vedno prisotno določeno število ljudi k se počuti žive samo v primeru ko nekoga pretepe,…
Agresija se je preselila na internet.
@dajana: agresija v kaksnem smislu? meni preko neta se ni nihce grozil.. nihce me se ni pretepel, niti kako drugace fizicno storil karkoli..
ce isces agresijo na internetu, jo pa seveda najdes.. v veliki kolicini
Agresija, ki je v ljudeh. Ljudje ne hodijo več po gostilnah, ergo se ne tepejo več. Sedijo doma pred računalniki in se “tepejo” v komentarjih. Na Blogosu, na spletnih straneh Dela, Siola, 24ur. itd. itd. A sploh še kdo hodi ven? V gostilno pit? Mislim na tvojo generacijo, ne na tiste, ki nimajo in ne znajo uporabljati interneta.
edini človek ki kakorkoli povzroča negativne vibracije v temle postu o nasilju je Dajana (moje skromno mnenje)
seveda hodimo.. ne druzimo se pred ekrani in preko interneta, ampak ta kanal uporabimo samo za to, da se “skanaliziramo” kje in kdaj se bomo dobili.. ko bom tako asocialen, da bom vecere namesto v druzbi prezivljal za zaslonom, se bom verjetno vprasal kje je moja meja in si jo bom na novo postavil..
in lokali so polni ljudi, kljub recesiji in kljub protikadilskemu zakonu.. agresije pac ni vec, ker so tisti casi minili..
“bitke” v komentarjih.. ja, seveda so prisotne.. veliko jih je.. ampak poglej preko palca o cem se ljudje prickajo? o stvareh o katerih nimajo pojma.. ker to je pac najlazje.. pametujes tam, kjer se ti niti ne sanja.. in pricakujes odziv.. precej podobno kot z blogom..
s provokacijo dosezes veliko stevilo komentarjev, ampak ali je to namen bloga?
@Marko: Čestitam tvoji analizi. ;)
@had: Ne gre za bloge. Jaz na blogu sploh nočem imeti komentarjev, ker to povzroča odvisnost in mi vzame veliko časa to, da moram (ker pač hočem biti vljudna) odgovoriti na komentarje. Gre za splošno – anonimno – komentiranje Slovencev na spletnih časopisih, ki sem jih zgoraj omenila in v glavnem na Blogosu (ker spodaj lahko pač vidiš prvi del komentarja). Ti so v glavnem agresivni. Agresivni pa so bili že takrat, ko sem jaz prvič prišla na internet – leta 2004 na Večer in na Delo. V tem se ni spremenilo čisto nič, razen, da ima zdaj že vsak internet. Drugače pa se mi zdi, da ljudje sploh ne hodijo ven, ampak čepijo po službi doma pred računalnikom. Tisti mlajši, tako kot ti, ki nimajo šoloobveznih otrok seveda še kam gredo. Ostali pa ne. Opažm pri vseh ljudeh, ki jih poznam iz moje generacije. Nikamor več ne gredo. Čepijo pred računalniki. Masovna zasvojenost od interneta.