Marcel Štefančič, TV voditelj, kolumnist, filmski kritik,…., je v zadnji Mladini, v članku Ko bo klicala kri, med drugim, zapisal:

Tudi naracija o Hudi jami, v kateri so našli ostanke povojnih trupel, je igrala to kanonizirano, dobro utečeno “šokantno” naracijo. V njej so bile “nedolžne žrtve”. So bile “nedolžne”? Kako naj to vemo? So bile bolj nedolžne in bolj vzvišene od žrtev nacistov in nacističnega holokavsta? Zakaj se je potem o teh žrtvah potem molčalo, medtem ko se je trupla iz Hude jame glorificiralo? Hudo jamo so so zgodovinsko in politično osvetljevali z vseh možnih vidikov, le z vidika tega, kar se je dogajalo nekaj dni prej, pred 9. majem 1945, ne.

…..

Ko so odprli Hudo jamo, so rekli, da je to še en dokaz, da je bila Slovenija največje povojno morišče. Poanta je bila na dlani: pomislite, kaj bi rekel Zahod, če bi izvedel, kaj se je zgodilo pri nas? To seveda ni bilo pravo vprašanje. Pravo vprašanje se glasi: kaj bi rekel Zahod, če bi izvedel, da skušajo pri nas žrtve nacističnega holokavsta moralno izenačiti s pobitimi kolaboranti nacističnega holokavsta?

Bravo Marcel!