V Celju te dni poteka Evropska razstava psov – Euro dog show Celje in posledično je postalo Celje v teh dneh “pasja prestolnica”. Trume razstavljalcev, ki pridejo pokazati svoje pse in dokazati sodnikom, da so njihovi psi najlepši, najboljši in oh in sploh. In tudi precej veliko obiskovalcev, ki pridejo “firbcati”.
Če ste resnično velik ljubitelj psov, če vas ne moti vonj po psih v dvoranah, urinu, drekcih in če se vam da gledati pod noge, da ne stopite na kakšno “nagazno mino”, potem priporočam obisk razstave. Sicer rajši ne. Sam se sicer štejem za ljubitelja psov, vendar na tej razstavi sem zdržal vsega skupaj pol ure.
Celjsko razstavišče je precej velik prostor in ima veliko vrat. Vendar ko sem se sprehajal med halami, sem moral biti zelo pazljiv, da sem se umikal drekcem, bruhanju, plenicam!? in ostalemu, kar so pasjeljubci pustili za seboj. Vrata v hale so bila polulana, saj so psi na njih opravljali svojo potrebo. Vonj v dvoranah je bil neznosen in v zraku kosmiči dlak, ki so jih s česanjem spravljali v zrak pasji lastniki. Psi z “viklerji”, ki so jih sušili s feni in česali v nedogled, ki so morali dolgo časa biti pri miru, da so jih gospodarji “spravili” v takšno stanje, da bodo všeč sodnikom in predvsem gužva v halah, me je na hitro spravila v realnost. Podobnost med lastniki in psi je bila več kot očitna in na trenutke groteskna!
Psi niso na razstavi zaradi sebe, ampak zaradi gospodarjev, ki si želijo tantiem in ki si želijo da so njihovi psi najlepši in predvsem da zmagajo! V končni fazi imajo gospodarji od tega precej veliko finančno korist in se jim splača voziti pse na razstave po celi Evropi in pobirati zmage. Meni osebno pa se takšen način lastnikov psov ne zdi niti etičen, niti moralen. Ampak, kdo hudiča pa sem jaz, da bom pametoval!
No, mogoče sem samo jaz čuden in so zgoraj omenjene stvari nekaj povsem normalnega in nekaj, kar bi moral vzeti “zdravo za gotovo”. In kljub temu, da imajo ti gospodarji svoje pse radi (tudi Ferrarija ima lastnik rad), so se mi pogledi psov zdeli precej drugačni – prestrašeni in siti vsega tega sranja!
Še en dober blog zapis na to temo – pri Mački – Evropska razstava psov 2010
Klik na fotografijo za celotno galerijo Evropska razstava psov
Potem sva pa že dva čudaka tukaj! :) Je pa to velik biznis predvsem, dobrobit psa pa bolj v drugem planu (njegovo počutje).
Hehe, sicer se lahko malo čudno sliši, ampak sem dobila asociacijo na male misice. Deklice, ki jih matere oblačijo, ličijo, vozijo k pedikerju, da bi na nekaterem vaškem tekmovanju dobile tisto lento, kar so bile vedno mamine/očkove neizpolnjene želje. Drugače pa kot lastnica psa vedno počistim za svojim štirinožcem in sem bila v Puli deležna čudnih pogledov, češ da pri njih to itak nihče ne dela. In resno, mesto smrdi po posušenih pasjih kakcih (ravno tako moraš resno paziti, da kakšen ne konča na podplatu tvojih čevljev) in po urinu (upam, da samo po pasjem :D). Če imaš psa, počisti za njim, simpl k pasulj.
Had, zelo realen zapis, ker je kultura razstavljalcev res tema, o kateri bi se dalo marsikaj zapisati … Je pa tudi druga plat razstav, ki se skriva za “viklerji” in pasjimi parfumi (kar se tudi meni zdi tzelo pretirano). Gre za stičišče kinoloških strokovnjakov, razstavljalcev, sodnikov. Četudi morda ni bilo na programu za širšo javnost, so se v času razstave srečali minister Židan in pobudniki civilne zaščite glede novega zakona proti mučenju živali, potekale so strokovne razprave, ki imajo velik vpliv na razvoj kinologije nasploh. Razstavna dejavnost je namreč vodilna kinološka dejavnost – zaradi mednarodne razvitosti in velikega števila udeležencev predstavlja gonilno silo vzreje in s tem tudi daje podlago za druge kinološke dejavnosti. Če povem po domače, sodniške ocene vplivajo na razvoj pasem v smeri, ki so podlaga za zdrav razvoj pasme. Tako se na primer s pomočjo srečevanja stroke in razstav selekcijonira pasme in omejuje poteze človeka (npr. kupiranje ušes in repov), ki niso prispevale k dobrobiti psov, zato kinologija opozarja tudi, naj bo pasemska selekcija usmerjena v zdravje telesa in duha tudi pri psih. … Skratka, lahko gledamo širše na zadevo in poanta šova je zagotovo v prid kosmatincem. Je pa res, da so razstave žal prerasle tudi v boj za ponos lastnikov, ki se nato jezijo nad svojimi kužati, ki niso prav nič krivi, da jim sodnik ni pripisal najboljše ocene. Kot vedno, je v ozadju več interesov. Jaz vseeno skušam verjeti v tiste dobronamerne.
Pri nekaterih pasmah res pretiravajo s friziranjem. Sama sem razstavljala manj kozmetično naravnano pasmo, tako da me je predvsem motila zelo slaba organizacija in lastniki psov, ki ne čistijo za svojimi psi. Vem, da je kdaj nemogoče, ampak v večini primerov ima vsak lahko vrečko s seboj.