Slovenska smučišča imajo med vikendi eno posebnost – prav prijetno poskrbijo za vse malce manj zahtevne smučarje, ki si s čakanjem v dolgih vrstah lahko odpočijejo utrujena kolena. Za malce bolj zahtevne smučarje pa to niti ni tako smešno, ampak prej ovira, ki jih prepriča v to, da gredo rajši na smučišča v Italiji, ali Avstrijo.

Vendar slovenska smučišča nimajo problema samo z gužvo in vrstami, definitivno pa imajo problem z dodano vrednostjo za smučarje, ki plačajo precej visoke zneske za karte – dnevna karta za odraslega – Krvavec 29,00 €, Rogla 29,00 €, Vogel 26,00 €, Cerkno 28,00 €, Kranjska gora 29,00 €, Mariborsko pohorje 29,50 €. Za ta denar dobijo v povprečju od 12 do 30 km smučišč?!? Vendar to je osnova – sneg, sedežnice, in pa proge. Kaj pa vse ostalo?

Tega pri nas ni – sedaj sledi posploševanje, ki je lahko tudi povsem napačno (in če me kdo opozori na to, bom vesel!). Očitno vse to izhaja iz prepričanja da je smučanje nacionalen šport, kot je bilo to pred dvajsetimi leti, ko smo vsi peli “račke”, in ob progah veselo jodlali: “Nič nas ni strah, če so smučarji z nami. Takrat so bili drugačni časi in smučarji so bili naši idoli – Bojan Križaj, Rok Petrovič, Mateja Svet,… Takrat nam je bilo vseeno kakšna so naša smučišča, ker so le redki imeli možnost (finančno) iti v tujino in si ogledati kako te stvari potekajo tam.


Kaj pogrešam na naših smučiščih. To, kar da smučišču dodano vrednost: večjo “kilometrino” prog, poligon za freestyle deskarje, možnost spusta in merjenja časa med količki na tekmovalni progi, merjenje hitrosti, vrtec za malčke….. Par stvari, ki jih prakticirajo v tujini in ki so vedno dobro sprejete.

Da o dodatnih storitvah, kot je merjenje presmučanih kilometrov s pomočjo karte, kot imajo to urejeno že na večini smučišč v naši bližini niti ne razmišljam. Namreč kaj je lepšega, ko prideš domov, da vneseš v spletno stran ali imaš na iPhona naloženo aplikacijo, številko smučarske karte in ti sistem poda podatke kaj vse si tisti dan presmučal in kje si smučal. Pri 100 in več kilometrih smučišč, ki so urejena in predvsem kjer je poskrbljeno tudi za hrano in pijačo, je to nekako obvezna stvar – kako se boš drugače “hvalil” pred kolegi?

Razlika med karto v tujini in pri nas je nekaj eurov (okoli 10) – odvisno od smučišča, vendar pri njih ne naletiš na čakanje v vrsti na sedežnico ki traja 30 in več minut in je kultura smučanja na malce drugačnem nivoju – seveda pa povsod obstajajo izjeme. Prav tako je odlična smuka na domačih smučiščih med tednom, ko ni gužve in se lahko nasmučaš brez čakanja v vrstah.

Da ne bom samo kritiziral, tudi naša smučišča se “popravljajo” in posodabljajo, vendar se na žalost ne odpirajo nova, visokogorska, kjer ne bi bili žičničarji odvisni od umetnega snega in kjer bi obstajala daljša smučišča, predvsem pa veliko bolj prepletena in med vikendi razbremenjena. Ampak investicije so visoke, sezone pa vsako leto drugačne in se je precej težko zanesti na predvidene številke na podlagi prejšnjih sezon.