Smučišče Soriška planina in obujanje spominov -

Smučišče Soriška planina je od Ljubljane oddaljeno 55 kilometrov. Dolžina smučarskih prog na Soriški planini je okoli 6 kilometrov in najvišji del smučišča je na višini 1549 metrov. Na Soriški planini se boste lahko vozili z eno dvosedežnico in štirimi vlečnicami. Cena 3-urne smuke je 18 evrov.

Soriška planina mi je iz časov, ko sem treniral smučanje ostala kot smučišče, kjer sem vedno ko sem prišel domov imel “zašmirana oblačila” – kot posledica “šmira” ki je odpadalo iz vlečnic oz. “talarjev”. Po 35 letih se na Soriški planini ni veliko spremenilo. Kot bi me kozmična sila vrnila v brezskrbne čase in čase, ko sem bil vsak dan vsako zimo na smučišču – deset let zaporedoma.

Ko sem po dolgem času prišel na parkirišče, ki je povsem drugačno kot je bilo takrat, sem bil presenečen koliko ljudi se je odločilo za smučanje v nedeljo. Sam pogled na vrsto pred dvosedežnico me je skoraj odvrnil od smučanja, pa vendar sem se odločil, da grem na smučišče – za stare čase.

Večina snega na smučišču je naravnega. Deli, ki so umetno zasneženi so precej bolj ledeni in tam je precej manj smučarjev, kar pomeni dodaten užitek na širokih progah. Temperatura je bila okoli 5 stopinj in močno sonce ni zmehčalo proge, ki je bila čudovito pripravljena. Kljub vrstam na vlečnicah (5 in več minut) in na dvosedežnici (10 minut), na sami progi ni bilo gužve. Sem si pa lahko predstavljal smučanje med tednom, ko ni toliko obiskovalcev in se odločil, da definitivno moram enkrat uresničiti to idejo.

Vrsto let se že nisem vozil s “talarčki” in ko sem se po smučanju pogledal smučarske hlače – nisem bil presenečen. Bile so umazane, sicer ne od šmira, ampak rjave, ker ljudje spuščajo “talarje” na sredi proge in se le ti zabijejo tudi v zemljo. Posedično se to prenese na smučarske hlače. V mladosti mi je mami čistila z bencinom “šmir”, tokrat pa sem sam zdrgnil barvo zemlje s hlač.

Še nekaj je zelo povezanega s Soriško planino – klubske tekme smučarskega kluba Zagorje. To je pomenilo, da smo se napokali v kombije, avtobuse, avte in odšli na tekmo in žur na Soriško planino. Pekli so čevapčiče, pili pivo, mulci pa smo tekmovali med količki in pri tem so nas vzpodbujali starši. Ja, takrat so bili drugačni časi in sedaj ni se ne morem predstavljati, da bi eni sezoni dobil 4 ali več parov novih smuči. Prav tako pa si ne predstavljam, da bi vsak dan bil na snegu.

Za konec sem se spustil proti Kobli in še malce obujal spomine na to smučišče, kjer sem prav tako preživel veliko zim. Razmišljam, da bi šel naslednji teden na Koroško in na njihova smučišča, ki jih nisem obiskal že 30 let in več. Ja, očitno me je zajela nostalgija.