Po 25 letih na smučarski tekmi na Mariborskem Pohorju / Arehu

Mladost je zaznamovalo treniranje smučanja. Vsako leto je bila vsaka zima namenjena vsakodnevnemu treningu na snegu, vikendi pa večinoma rezervirani za tekme. Čas, ko so mi starši letno kupili tri, štiri pare smuči, predvsem pa čas, ki sem ga vsakodnevno preživljal na snegu.

Ko sem se odločil, da končam s smučanjem in preusmerim športno energijo v trening rokometa, je padla tudi odločitev, da ne bom več tekmoval med količki. Zakaj? Ne spomnim se razloga, vendar je bila odločitev povezana z mojo trmo in predvsem s prenasičenostjo s snegom in tekmovanji v tistem obdobju.

Po naravi sem trmast. Hudičevo trmast. Če še nisem poskusil alkohola, potem se tega, da se ne bom spustil med količki sploh ni bilo težko držati. Sem se pač odločil in kot pijanec plota držal. Pa vendar je v meni tekmovalni duh. Pa vendar je v meni to, da potrebujem izzive. In 25 let sem se držal te odločitve in res je, da niti nisem imel veliko priložnosti, da bi se podal na progo in tekmoval.

Ko so me pred časom povabili na tekmo veleslaloma na Pohorje, je bil moj odgovor ne. Ko sem prespal vse skupaj in razmislim malce več o tem – sem se premislil. Včasih je pač potrebno požreti svojo odločitev. In sem se odločil, da bom tekmoval. Letos še nisem bil na smučeh in niti kondicije nimam ravno veliko.

Dan pred tekmovanjem sem razmišljal o tem, zakaj sem se odločil, da bom šel tekmovati? Razlog je preprost – dovolj časa sem se varno skrival pred takšnimi in drugačnimi izzivi, “kao” zato, ker sem se odločil nekoč za nekaj. Pa vendar sem se spremenil v tem času in čas je, da preizkusim stvari znova in jih znova odkrijem. Ja, imel sem tremo in na trenutek razmišljal, da bi sporočil, da sem zbolel.

Vendar nisem storil tega in na tekmi mi je šlo zelo dobro. Vesel sem, da sem eno “oviro”, da nisem tekmovalen tip (v resnici sem hudo tekmovalen) končno pokopal in to ni več moj “plot”, ki se ga držim, ker se ne upam soočiti s stvarmi, predvsem pa rezultati, ki sledijo.