Smučišče Višarje / Monte Lusari, GoPro in prvo smučanje v letu 2017

Sobota. Dan, ko se začnejo migracije Slovencev. Ob 6. uri zjutraj vstanejo družine in po zajtrku začnejo pakirati smučarsko opremo v vozila. Ko je vse natovorjeno se spravijo v smučarska oblačila in odpeljejo proti smučiščem v bližnji in daljši okolici. Odvisno od znanja smučanja in globine denarnice. Vožnja po določenih regionalnih cestah zjutraj zgleda kot “povorka”, saj ima veliko vozil na strehah “truge”. Slovenci smo še vedno smučarska nacija!

Tokrat sem se tej “povorki” pridružil tudi sam. Napoved, da bo precej sončno in toplo vreme, me je prepričala, da sem se spravil na smuči. Prvič letos in kljub temu, da imam zaradi določnih vzrokov precej malo kondicije. In za prvič je bila izbira Višarij več kot odlična. Eno uro in par minut je to smučišče oddaljeno od Ljubljane / ali pa 15 minut od Kranjske Gore – nima nešteto naprav, ampak je urejeno in predvsem jaz imam očitno to srečo – ni gužve.

Sicer v teh dneh poteka na smučišču Višarje svetovno prvenstvo paraolimpijcev in posledično je zaprt spodnji del proge, vendar mene to ni nič motilo. Ravno nasprotno. Očitno je bil to razlog, da je bilo precej malo smučarjev na Višarju in sem se v par urah lahko “ornk” nasmučal.

Kot sem napisal že večkrat. Kot “mulc” sem treniral smučanje. 11 let sem vsak dan zime preživel na snegu. Kasneje se je vse skupaj spremenilo in mi je smučanje postalo vse prej kot užitek. Vendar je nekje v meni še vedno ostal občutek za smučanje in v zadnjih letih zopet resnično uživam, ko se spravim na smuči in dan preživim na smučišču.

Vendar obstajajo stvari, ki me še vedno motijo:

še vedno sovražim gužve – čakanje v vrsti pred žičnicami me ubija!
še vedno sovražim ljudi, ki se rinejo v vrstah – ker s tem profitirajo natanko 22 sekund življenja!
še vedno sovražim smučarje, ki ne znajo kontrolirati hitrosti, vendar jim je hitrost vse!
še vedno sovražim objestneže na smučiščih, zaradi katerih se izogibam domačim smučiščem!
še vedno sovražim zelo zelo drage karte na smučiščih, kjer dobiš za veliko denarja malo “muzike”!
še vedno sovražim parkiranje daleč stran od smučišča in hojo v “pancerjih” po asfaltu!

Našteval bi lahko v nedogled. Veliko stvari je, ki me zmotijo, ko sem na smučišču, vendar imam očitno srečo, saj so te stvari prisotne večinoma na domačih smučiščih. V tujini je tega precej manj, saj se količina prog drugače porazdeli med obiskovalce in potem manj nergam.

Smučišče Višarje. 3 urna karta stane 25 eurov + 5 eurov kavcija.

Smučanje je drag šport in nisem bil presenečen, ko sem na bencinski postaji slišal, kako je mama rekla svojemu malemu sinu (ene 6 let), da mu ne bo kupila sendviča, za katerega je prosil in stane preko 3 eure, saj so se dogovorili doma, da ne bodo zapravljali za hrano, če gredo na smučanje. In mali se je poklapano strinjal. Za 4-člansko družino je takšen smučarski dan lahko precej velik zalogaj. Tudi za eno osebo pride takšen dan minimalno 60+ eurov.

Aha. Prvo smučanje v tem letu. Ker sem imel v preklosti težave s koleni – posledica treniranja smučanja in rokometa, me je bilo malce strah koliko časa bosta moji koleni zdržali. Pa vendar je “karving” tehnologija spremenila marsikaj tudi na tem področju in smučanje je postalo nekaj povsem drugega, kot je bilo to včasih na “sulicah”.

Po 3 urah intenzivnega smučanja sem ugotovil, da kolena še vedno delujejo, predvsem pa, da uživam. Verjetno je bil vzrok tudi to, da se je zrak ogrel na prijetne 3 stopinje in veliko sonca. Proga je bila urejena in ves čas skoraj povsem prazna. Takšne smučarske dneve imam najraje.

Seveda sem mora preizkusiti novo GoPro kamero. Navdušen nad posnetki, malce manj navdušen nad trajanjem baterije. Na srečo sem imel s seboj rezervno baterijo, tako da sem lahko posnel par posnetkov, jih zmontiral in spodaj je video, kako je potekal moj dan na smučišču. Na žalost Višarje ni več v sistemu Skiline, kjer bi lahko na podlagi številke kartice preveril tudi koliko kilometrov sem presmučal v teh treh urah. Škoda.