Bila je sobota. Vremenarji so napovedovali toplo vreme in odločitev, da grem smučati na smučišče Višarje / Monte Lusari je bila prava izbira. 3-urna karta stane 26,50 evra in v tem času se lahko rekreativen smučar precej dobro nasmuča. Sam sem naredil 28 kilometrov, kar se mi zdi zelo dober izkoristek (price / performance).

Sobote so namenjene romanju Slovencev na smučišča. Vendar sem opazil, da jih gre večina v Avstrijo. Torej je bila odločitev preprosta – Višarje. Uro in par minut je smučišče oddaljeno od Ljubljane, nima neskončnega števila naprav, ampak je urejeno in predvsem jaz imam očitno to srečo – na smučišču ni gužve. Zato raje pobegnem preko “meje”, kot pa da se odločim, da bom vikend preživel na snegu v Sloveniji.

Ker sem v mladosti aktivno preživljal vsak dan zime na smučiščih, imam še sedaj precej podobne “težave”:

  • sovražim gužve – čakanje v vrsti pred žičnicami me ubija!
  • sovražim ljudi, ki se rinejo v vrstah – ker s tem profitirajo natanko 22 sekund življenja!
  • sovražim smučarje, ki ne znajo kontrolirati hitrosti, vendar jim je hitrost vse!
  • sovražim objestneže na smučiščih, zaradi katerih se izogibam domačim smučiščem!
  • sovražim zelo zelo drage karte na smučiščih, kjer dobiš za veliko denarja malo “muzike”!
  • sovražim parkiranje daleč stran od smučišča in hojo v “pancerjih” po asfaltu!

Po treh urah smučanja na Višarjih, ko se je temperatura dvignila na 8 stopinj, sem se odločil, da se ustavim. Da spijem čaj in se potem počasi spravim v avto in domov. Odločitev je bila super, saj se je sneg že začel topiti in smučanje z malce utrujenimi koleni na takšni podlagi ni več užitek.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.