Grem na morje – podirat idilično hiško v Kavran v Istri, zapis izpred štirih let, ki mi je obrnil na glavo vikende na morju, predvsem pa počitnice, ko sem resnično dal lahko možgane na off – brez elektrike, oz. na sončno elektriko, svoj rezervoar za vodo, predvsem pa mir in tišina in neokrnjena narava.

Štiri leta so že skoraj minila, odkar smo morali podreti hiško in jaz sem bil od takrat sedaj prvič na parceli! Takrat sem zapisal:

Ko bom od jeze tolkel po stenah in bo iz mene bruhala jeza, bom po eni strani vesel, da se je končala agonija, pred katero sem raje bežal. In ko bo od idilične hiške ostal samo kup prahu, bom končno naredil korak naprej. Nikoli več isti, veliko bolj previden, vendar tudi močan, ker v končni fazi se zavedam, da je najtežje, da rušiš za seboj stvari, ki so ti drage in v katerih si užival.

V bistvu me je bilo groza – kraj, kjer sem preživljal počitnice in veliko časa zadnjih petnajst let, sem rajši imel ohranjen v spominu, kot pa da sem si ogledal kaj je ostalo od “raja”, ki smo ga imeli. No, nisem razočaran, v bistvu sem vesel, da sem videl, da sedaj cel predel Kavrana klavrno propada, namesto da bi se celotna vas in vse skupaj “urbaniziralo” in dobilo smiselno podobo.

Parcele v Kavrano so sedaj kot območja, ki so bila v vojni. Vse je porušeno, razbito, povsod so kupi smeti, predvsem pa je vse prazno in zapuščeno. Le še rože, ki sedaj cvetijo, dajejo občutek, da je bilo to nekoč nekaj drugega. Ampak takle mamo. Hrvaška bo mogoče nekoč prišla v EU in bodo ugotovili, da Slovenci ne bomo vsega uničili in naredili večjega sranja, kot ga imajo sedaj in nam bodo mogoče celo pustili, da ponovno zgradimo hiško in uživamo na idiličnih dopustih!

Ampak morje je še vedno enako – neokrnjeno, čisto, predvsem pa so plaže še vedno takšne, kot sem jih imel v spominu. In takšne naj ostanejo za vedno. In jaz se bom vračal, pa čeprav samo za en skok v morje – dovolj bo, da se bom spomnil v mislih na to in bo šlo vse skupaj lažje!