Po buzzwordu Web 2.0, smo se vsi sprijaznili, da je Social media topshit. Da brez tega ne more v Sloveniji preživeti niti eno podjetja, kajti če te ni na Facebooku, potem ne obstajaš. Če nisi na Twitterju, je kot bi bil gol. Če ne objavlja podjetje fotk na Instagramu, potem je vse skupaj brez veze. In Social media je postala buzzword, ki se je začel dobro prodajati pri nas.
Pričakovanja so bila velika, konverzije “kurčeve”, ampak pomemben je bil engagement. To je tisto pravo, kar daje dodano vrednost znamkam, ki se dičijo na Facebooku, Twitterju in ostalih družbenih omrežjih. Ki komunicirajo s svojo “potrošniki”, ki so na Facebooku zaradi zabave in jim poskušajo prodati “super duper shit”. V bistvu je marsikdo ugotovil, da so družbeni mediji samo eden izmed kanalov, preko katerih se lahko prodajajo stvari, marsikdo drug pa do tega še ni prišel. In kot je vsak kanal specifičen, so tudi “kupne” navade uporabnikov različne.
Večina kanalov ni primerna za prodajo, ker smo ljudje tam zaradi “show-offa”, zabave, včasih tudi zaradi komunikacije s prijatelji. To, da naj komuniciram z brandom, se mi zdi vredno “pol kurca mrzle vode”. Ampak to je moje prepričanje in verjamem, da se le redki s tem strinjajo.
Ker je v Sloveniji nastalo cel kup “agencij”, ki se ukvarjajo z družbenimi omrežji, sem se odločil, da pogledam kako komunicirajo s svojimi “prijatelji”. Koliko je originalne vsebine, ki jo objavljajo in predvsem, koliko sranja se vsak dan objavi na Facebooku – namreč sam imam problem, da ne “lajkam” podjetij in znamk, ker se mi zdi to povsem nesmiselno – obstaja n-kanalov, preko katerih me že sedaj obveščajo o novostih in ne potrebujem še Facebooka, ali Twitterja za isto stvar. Pravzaprav si niti ne predstavljam, kaj bi lahko z menoj komunicirala NLB, Alpina, vsaka druga gostilna.. (naključna imena, niti ne vem, če so res prisotni na Facebooku).
Kliknil sem na http://si.socialnumbers.com/, kjer so združeni podatki o najboljših agencijah v Sloveniji, ki delajo na Facebooku in potem šel po naključnem vrstnem redu po Facebook straneh in se divil kaj vse se sproducira in kaj vse ljudje lajkajo – če je število lajkov dejansko pomemben element na Facebooku, potem sem jaz kreten (to, sem že itak, ker sem se sploh spravil brati te statuse, ki jih objavljajo). In tukaj je cel kup primerov, katerim ne bom dodal povezav, da se ne bo kdo našel v njih in vse skupaj vzel preveč osebno:
- Pa jo imamo, še tretjo medaljo. Bravo Rajmond in en velik LIKE za naše olimpijce.
- Weekend is here! Enjoy*Enjoy*Enjoy*Enjoy :)
- Bravo Rajmond, čestitamo za bronasto kolajno!
- Legenda Rajmond! Like, da pade še kakšna slovenska kolajna!
- Roke gor vsi, ki ste danes zjutraj uporabili dremež :)
- LIKE, če imate tudi vi radi svoje hišne ljubljenčke :)
- Mi se danes počutimo zelo olimpijsko, pa vi? ;)
- Opa, tole pa so teleščka za lajkat, kajne?
- Kako luškano! Heidi si je s hčerkicama omislila enako rdečilo za ustnice! ;)
- Kdo je za piknik lajke gor?
- Olala, naša veslača iztok Čop in Luka Špik sta na olimpijskih igrah v Londonu osvojila bronasto medaljooooo! Čestitkeeeeeeeee!
WTF? Ali se meni blede, ali pa so uporabniki Facebooka dejansko na tem nivoju, da se jim takšni status updejti zdijo zabavni, vredno “lajkanja”, predvsem pa da so to zgoraj status “updejti” znamk in njihov način komunikacije?!? Če je to upravljanje z družbenimi mediji, potem jaz dejansko živim v neki “pripizdini” (kar tudi sicer dejansko!). Ampak hej, kdo sem jaz, da bi pametoval, če pa ljudje takšne statuse res “lajkajo”. Še sreča, da potekajo Olimpijske igre, sicer bi bila kriza z objavami in bi bile še malček bolj debilne!
Mogoče za razmislek – vredno branja:
- 20 Tips to Avoid Being a Social Brand Gone Wrong!
- Superlist of What NOT To Do In Social Media
p.s.: da ne bo pomote, obstajajo tudi podjetja, ki vedo natanko, kaj počnejo na Facebooku, ali Twitterju. Njihov način, ton in objave so konsistentne in imajo svoj smisel. Ne izkoriščajo trenutnih situacij in niso vsiljive. V bistvu ni veliko takšnih primerov, ki poskušajo v komunikaciji uporabljati originalno, lastno vsebine in se ne šlepajo na vse ostalo. In ja, da se delati dobre stvari tudi na Facebooku, Twitterju in drugje, vendar je potrebno veliko več razmisleka, predvsem pa časa in energije!
V principu niso uporabniki FBja na tem nivoju, ampak celo clovestvo pada na nivo amerike in poneumljanja vsega, zato da bojo ljudje razumeli. Potem pa imamo zaciklano nizanje kvalitete izrazja in jezika.
Če ne bi bilo “nivoja Amerike”, ne bi bilo Ksihtbukle, Čivkala, 10^100 itd., v najboljšem primeru bi gledali statične osebne strani na Geocities.
Ups, brez nivoja ameriške vojske niti interneta ne bi bilo. V najboljšem primeru bi prek stacionarne telefonske linije na najbližjem BBS komunicirali s sosedi.
A ja, saj res! Brez ameriškega nivoja ne bi bilo telefona kot tudi ne računalnikov, kot jih poznamo danes. Kvečjemu bi imeli Eniacove omare, ki bi skurile za srednje veliko elektrarno in po zmogljivosti tekmovale z evro kalkulatorčki.
Ne me basat, tudi to je ameriški nivo. Torej bi na celem svetu bilo ene par Babbageovih analitičnih strojev na zobniške mehanizme (hvala ku**u, da je vsaj to angleški nivo), navadni smrtniki bi pa računali na abake s kroglicami.
Sem ter tja je dobro tudi kakšno tako objavo, kjer se poveča engagement. Ne sme pa taka komunikacija predstavljati rdeče niti kampanje. . .
Kaj pa praviš na takšno uporabo facebooka s strani italijanske nogometne zveze?
Se v veliki meri strinjam z zapisom. Nekateri izmed zgoraj napisanih primerov objav s strani brandov, ki nastopajo na FB, so milo receno bebasti … A zanima me nekaj drugega: Kaj natanko je narobe v tem, ce glavni opremenjevalec & sponzor olimpijske reprezentace izkoristi trenutni olimpijski hype in javno cestita uspehom sportnikov, ki nosijo njihova oblacila? … Sicer se strinjam, da bi lahko za to sporocilo uporabil tudi kaksen drug kanal, a TW & FB sta za generacijo, na katero ciljajo, dobra in poceni izbira.