Lansko leto je bila Slovenija v znamenju #gotofje protestov. Ljudje smo šli na ulice, skandirali proti vladi, skandirali proti tajkunom, zmrzovali v mrazu in se umikali kockam in vsemu ostalemu, kar je skupina razgrednikov metala v nas. Zgodila se je pomlad – stvari so se spremenile, vsaj navidezno, vendar je vse ostalo enako. Oblast se je spremenila, niso pa se spremenili obrazi, ki so zasedali pomembne funkcije v državi – v državi, ki je precej bolj v kurcu, kot mogoče izgleda na prvi pogled. Taisti ljudje, ki so že dolga leta s svojim “delovanjem” na taistih stolčkih omogočali, da so dobivala podjetja kredite na “lepe oči”, da se je denar delil ljudem, ki so njihovi in da so taisti poskrbeli za svoje riti. Še več, ko se je razvedelo, koliko dolgov ima cerkev, je odstopilo par ljudi in vse je šlo naprej, kot da se nič ni zgodilo. Volk sit, koza cela, narod pa naj najebe in plačuje sranje, ki ga je nekaj posameznikov naredilo.

Ljudje smo verjeli, da se lahko stvari spremenijo – vendar smo očitno živeli v zmoti, saj se v tej naši ljubki deželici nič ne spremeni, pa naj se narod še tako trudi. Ne verjamem v ljudi iz ozadja, verjamem pa v interesne kroge, ki so močnejši, kot si lahko mislimo. Ki lahko dosežejo marsikaj, predvsem pa udobno živijo na račun naše neumnosti.

V zadnjem času je veliko zgodb povezanih z bankami – banke, ki so od nekdaj veljale za nekaj trdnega, mogočnega in ljudje smo imeli zaupanje vanje, so v sedanjosti postale vse prej kot to. Zgodbe, ki jih beremo, so na meji fikcije, saj če bi mi nekdo dejal, da so se stvari, ki sedaj prihajajo na površje dejansko res dogajale, bi se mu z največjim veseljem nasmejal. Ljudje, ki so poskrbeli za milijonske luknje v bankah se še vedno smejijo in nihče od njih ni kazensko odgovoren za svoja dejanja – niti nadzorniki, ki bi morali te stvari opaziti. V Sloveniji velja preprost princip – skupinska odgovornost – kjer ni nihče kriv ničesar, samo odpustijo pa tiste ljudi, ki so najnižje v piramidi. In v končni fazi bomo državljani poskrbeli za dokapitalizacijo sranja, ki je vsak dan večje in bomo morali mirno in tiho in s sklonjeno glavo sprejeti to, kar nam bodo rekli.

Zadnje par mesecev smo poslušali veliko o trojki – kaj se bo zgodilo, ko pride trojka v Sloveniji in naj nas bo strah tega. Nekatere politične opcije so izkoristile trojko za to, da so prestrašile narod in da smo začeli verjeti, da je to nekaj res groznega. Ah, kje pa.

Grozno je to, da v Sloveniji nihče nikoli ne prevzame odgovornosti, da se nikoli ne najde krivca za nič in da nihče nikoli ne odgovarja za svoja dejanja. Povsem drži rek – če boš ukradel kilo kruha boš končal v zaporu, če boš ukradel milijone, boš postal uspešen podjetnik. In večina zgodb, ki jih sedaj spremljamo je posledica tega – fantje so stopili v prevelike čevlje in kljub vsem vezam in poznastvom, ki so jih imeli, niso znali iz tega ustvariti ničesar. Pohlep, pohlep in še enkrat pohlep. S tem so sprožili začaran krog sranja, ki samo leti naokoli in vsaka stvar, ki se raziskuje prinese še več sranja na površje.

V Sloveniji potrebujem tuje ljudi, ki nam bodo povedali, kaj moramo delati – “bečki konjušari” prav lepo opiše to, kar dejansko drži za nas. Potrebujemo ljudi, ki niso povezani z nikomer pri nas in ki bodo lahko povsem brez empatije spreminjali stvari. Ker v Sloveniji se morajo spremeniti stvari – in to veliko njih, če želimo še kaj pustiti zanamcem. Verjetno nihče, ki je trenutno na oblasti, ali pa sedi na stolčku pomembnega podjetja, ne razmišlja o tem tako.

In spet bodo protesti. In spet se bo dogajala ulica. Ljudje smo siti tega, ker se nič ne spremeni. Slovenija vse bolj postaja “zaboj smodnika”, ki ga bo enkrat razneslo. In takrat bo letelo sranje vsepovsod. Tisti dan ne bo prijeten, bo pa mogoče koristen, ker se bomo končno zavedali kdo in kaj smo mi dejansko. Mogoče se nekateri tega zavedajo že dlje časa, pa vendar se nič ne spremeni..

instagotof