Lansko leto je bila Slovenija v znamenju #gotofje protestov. Ljudje smo šli na ulice, skandirali proti vladi, skandirali proti tajkunom, zmrzovali v mrazu in se umikali kockam in vsemu ostalemu, kar je skupina razgrednikov metala v nas. Zgodila se je pomlad – stvari so se spremenile, vsaj navidezno, vendar je vse ostalo enako. Oblast se je spremenila, niso pa se spremenili obrazi, ki so zasedali pomembne funkcije v državi – v državi, ki je precej bolj v kurcu, kot mogoče izgleda na prvi pogled. Taisti ljudje, ki so že dolga leta s svojim “delovanjem” na taistih stolčkih omogočali, da so dobivala podjetja kredite na “lepe oči”, da se je denar delil ljudem, ki so njihovi in da so taisti poskrbeli za svoje riti. Še več, ko se je razvedelo, koliko dolgov ima cerkev, je odstopilo par ljudi in vse je šlo naprej, kot da se nič ni zgodilo. Volk sit, koza cela, narod pa naj najebe in plačuje sranje, ki ga je nekaj posameznikov naredilo.

Ljudje smo verjeli, da se lahko stvari spremenijo – vendar smo očitno živeli v zmoti, saj se v tej naši ljubki deželici nič ne spremeni, pa naj se narod še tako trudi. Ne verjamem v ljudi iz ozadja, verjamem pa v interesne kroge, ki so močnejši, kot si lahko mislimo. Ki lahko dosežejo marsikaj, predvsem pa udobno živijo na račun naše neumnosti.

V zadnjem času je veliko zgodb povezanih z bankami – banke, ki so od nekdaj veljale za nekaj trdnega, mogočnega in ljudje smo imeli zaupanje vanje, so v sedanjosti postale vse prej kot to. Zgodbe, ki jih beremo, so na meji fikcije, saj če bi mi nekdo dejal, da so se stvari, ki sedaj prihajajo na površje dejansko res dogajale, bi se mu z največjim veseljem nasmejal. Ljudje, ki so poskrbeli za milijonske luknje v bankah se še vedno smejijo in nihče od njih ni kazensko odgovoren za svoja dejanja – niti nadzorniki, ki bi morali te stvari opaziti. V Sloveniji velja preprost princip – skupinska odgovornost – kjer ni nihče kriv ničesar, samo odpustijo pa tiste ljudi, ki so najnižje v piramidi. In v končni fazi bomo državljani poskrbeli za dokapitalizacijo sranja, ki je vsak dan večje in bomo morali mirno in tiho in s sklonjeno glavo sprejeti to, kar nam bodo rekli.

Zadnje par mesecev smo poslušali veliko o trojki – kaj se bo zgodilo, ko pride trojka v Sloveniji in naj nas bo strah tega. Nekatere politične opcije so izkoristile trojko za to, da so prestrašile narod in da smo začeli verjeti, da je to nekaj res groznega. Ah, kje pa.

Grozno je to, da v Sloveniji nihče nikoli ne prevzame odgovornosti, da se nikoli ne najde krivca za nič in da nihče nikoli ne odgovarja za svoja dejanja. Povsem drži rek – če boš ukradel kilo kruha boš končal v zaporu, če boš ukradel milijone, boš postal uspešen podjetnik. In večina zgodb, ki jih sedaj spremljamo je posledica tega – fantje so stopili v prevelike čevlje in kljub vsem vezam in poznastvom, ki so jih imeli, niso znali iz tega ustvariti ničesar. Pohlep, pohlep in še enkrat pohlep. S tem so sprožili začaran krog sranja, ki samo leti naokoli in vsaka stvar, ki se raziskuje prinese še več sranja na površje.

V Sloveniji potrebujem tuje ljudi, ki nam bodo povedali, kaj moramo delati – “bečki konjušari” prav lepo opiše to, kar dejansko drži za nas. Potrebujemo ljudi, ki niso povezani z nikomer pri nas in ki bodo lahko povsem brez empatije spreminjali stvari. Ker v Sloveniji se morajo spremeniti stvari – in to veliko njih, če želimo še kaj pustiti zanamcem. Verjetno nihče, ki je trenutno na oblasti, ali pa sedi na stolčku pomembnega podjetja, ne razmišlja o tem tako.

In spet bodo protesti. In spet se bo dogajala ulica. Ljudje smo siti tega, ker se nič ne spremeni. Slovenija vse bolj postaja “zaboj smodnika”, ki ga bo enkrat razneslo. In takrat bo letelo sranje vsepovsod. Tisti dan ne bo prijeten, bo pa mogoče koristen, ker se bomo končno zavedali kdo in kaj smo mi dejansko. Mogoče se nekateri tega zavedajo že dlje časa, pa vendar se nič ne spremeni..

instagotof

7 Responses to Protesti – leto dni kasneje in sranje je še večje

  1. Janč says:

    Pa imamo spet novo besedo, manjka samo še definicija.

    A je razgrednik blend razgreteža in izgrednika?

  2. Janč says:

    A ni zanimivo, da je RKC edina inštitucija v RS, kjer se za dejanja resno odgovarja?

    Hm, v bistvu niti ne, saj je vodena iz tujine.

  3. babi says:

    kako strašljivo, da se slovenska protestniška zgodba ne razlikuje prav dosti od grške, mogoče imamo pa ta bonus, da imamo (dobro) premierko, ki vsaj poskuša nekaj naredit v dani situaciji. Njen sinočnji govor je izpostavil kup vzporednic. Hja, ima jezik in jajca! Priporočam prebrat vsaj drugo polovico v Videmškovi knjigi Arabska pomlad, evropska jesen.

  4. Tadej says:

    Jah, toliko o politični nepristranskostki udeležencev in pobudnikov lanskih protestov (kao “mi nismo ne levi, ne desni”, “mi smo proti vsem lopovom!”, “vztrajali bomo dokler se nekaj ne spremeni” itd.); več kot očitno je, da so protestirali PREDVSEM proti vladi JJ. Takrat se jih je zbralo cca. 40.000, letos, ko je država objektovno bolj v k***, pa nekje 700? Še enkrat, toliko o njihovi (vaši) agendi…

  5. Janč says:

    Tadej, močno poenostavljaš zadeve.

    Gre enostavno za to, da se je večina protestnikov znašla v pat poziciji.

    Če zahtevajo odstop vlade, bodo fasali 3. Janševo ali pa 1. Jankovičevo vlado. S trojko v paketu.

    Večina namreč ni za demokratični socializem, še manj pa so toliko naivni, da bi zahtevali odpis dolgov in podobne nebuloze.

    Večini je tudi že jasno, da divje zadolževanje, kakršnega že 30 let prakticira Grčija, dobrih 5 let pa Slovenija, ni prava smer, saj so posledice prehude.

    Žal pa ni junakov, ki bi zbrali 95 razumnih zahtev in jih nabili vladi na vrata, naj jih uresniči.

    V tem primeru namreč ne bi bilo le 10000 protestnikov, ampak prej 100000.

  6. Tadej says:

    Janč, jaz pa mislim da ne (pretirano poenostavljam), predvsem se pa ne strinjam glede tega, da “večina ni za demokratični socializem, še manj pa so toliko naivni, da bi zahtevali odpis dolgov in podobne nebuloze.”

    Ravno v tem namreč vidim problem… Ljudje na prosestih (z relativno redkimi izjemami, recimo da je bilo takih na prostih cca. 10-20%, ostalih 80-90% pa bi jaz dal med “naivne”), so bili po mojem še kako naivni… Konec koncev je že sama udeležba na protestu (in verjetje/upanje), da bo to kar res zares spremenilo nek pokazatelj naivnosti… Enako je bilo s taborjenjem pred Borzo… :(

    • Janč says:

      Protesti sami po sebi niso naivna zadeva.

      Če se večja množica državljanov zbira na javnem mestu in vztrajno izraža povsem konkretne in utemeljene zahteve, jo je nemogoče preslišati in težko ignorirati.

      Nazoren dokaz, da je takšen pristop učinkovit, je:
      – padec mariborskih radarjev
      – odstop mariborskega župana
      – delni odstop mariborskih svetnikov
      – padec prejšnje vlade

      Ko pa protesti postanejo abstraktnejši, cilji pa zelo oddaljeni in deloma povsem nerealni,
      proteste pa si uzurpirajo wannabe revolucionarji in pa stare sive eminence (naj omenim zgolj enega izmed stebrov bivšega režima, dr. Bavcona), pa postanejo protesti le še naiven klic vpijočih v puščavi, pri čemer pa večina ljudi s tem ne želi imeti več nobenega opravka.

      Sedanjim protestnikom očitno danes žal ni več dovolj boj proti klientelizmu in korupciji,
      in jim je pretežko ali pa pod častjo zahtevati in predlagati rešitve konkretnih perečih problemov tukaj in zdaj.

      Oni so se namenili reševati svet, ukinjati kapitalizem, uvajati UTD, ukinjati stranke, uvajati socializem – skratka boj proti lakoti in za mir v svetu – podobno kot Miss Universe.

      To je pač lažje, vsekakor pa dosti bolj avantgardno.

      Večine zaposlenih in brezposelnih pa ta agenda niti ne zanima toliko, kolikor njihovi skupni konkretni problemi, katerih v kakšni bolj urejeni kapitalistični (!) državi niti ne bi imeli.

      Vedno več se jih zaveda, da demokratični socializem že imamo,
      saj že zdaj država nadzoruje večji del gospodarstva, kakor ga v svoji državi nadzoruje socialistična Ljudska republika Kitajska.

      In rešitve ne vidi v tem, da bi ohranjali v preteklih dveh desetletjih rapidno rastočo javno upravo, ki se je potrojila v glavnem zato, da so sorodniki prikoritnikov prišli do dobro plačanih služb (nič drugače kot se je počelo zadnjih 30+ let v Grčiji).

      In ne v tem, da bi ustanovili še nekaj deset komisij, in nekaj deset novih inštitucij, in sproducirali še na stotine novih zakonov. Seveda nerazumljivih in vseh luknjastih, da lahko potem odvetniki prikoritnikov delajo, kar se jim pač zahoče.

      In ne v tem, da prikoritniki še naprej upravljajo z državnim gospodarstvom in bodisi umetno, zaradi nameravanih odkupov ali pa zaradi nesposobnosti ustvarjajo izgubo za izgubo, ki jo nato državljani z davki plačujemo.

      Rešitve tudi ne vidijo v tem, da stranke in ne volivci določajo, kdo bo izvoljen v parlament, z edinim namenom ohranjati status quo, pri čemer velika večina od teh, ki odloča o naši usodi, gospodarstva od blizu še niti videla ni. Niti v tem, da se stranke preprosto ukine.

      In tako dalje in tako naprej.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.