Sanjska služba – državljanska akcija je ideja, ki mi je všeč. Namreč, kdo od nas si ne bi želel postati EU poslanec (pogoj je polnoletnost in opravilna sposobnost) in imeti okoli 13.000 eurov mesečne plače (preko 5000 EUR neto, dnevnice za bivanje v Bruslju okrog 3650 EUR mesečno,pavšalno nadomestilo za vodenje pisarne: 4300 EUR). Sam potek akcije je zelo preprost – pridružiš se skupini na Facebooku – https://www.facebook.com/DASanjskaSluzba in če se nas zbere več kot 50.000 do začetka marca in se vsak od nas zaveže, da bo dejansko šel na EU volitve in oddal glas za izžrebanega v skupini, potem bo nekdo na konju!

Verjetno se bo marsikdo nasmehnil in si mislil svoje. V bistvu je celotna akcija med drugim tudi lep družbeni eksperiment, ki kaže malce drugačen pogled na demokracijo. Namreč dejstvo, da je lahko izvoljen predstavnik v EU parlament tam zaradi sreče na žrebu, je lahko pokazatelj, da je nekaj precej narobe z vsem tem. Po drugi strani pa daje možnost državljanom, da s participacijo na Facebooku dobijo svojo sanjsko službo, vendar pod pogojem, da se vsi sodelujoči držijo dogovorjenega.

Da pa ne bo pomote, da idejni vodje, med njimi Marko Vrtovec ne mislijo resno, so spisali tudi konkretna navodila, kot tudi vse ostalo, kar sodi k takšni akciji. In ničesar niso prepustili naključju – https://www.facebook.com/DASanjskaSluzba

Kaj bodo naredili – izvedli bomo družbeno politični eksperiment v treh korakih:

  1. Nekoga med nami; običajnega državljana (pravzaprav listo osmih), bomo izžrebali za kandidaturo na volitvah za EU parlament
  2. Kot skupina občanov bomo to izžrebano listo vložili v kandidaturo pri DVK (3000 podpisov) in vsi, ki smo sodelovali v žrebu, jih bomo volili. In izvolili.
  3. Ko bomo imeli predstavnike v EU parlamentu, bomo skušali prek njih udejanjati neposredno demokracijo.

Zakaj bodo to naredili – s to državljansko akcijo želimo doseči:

  1. Pokazati, da so europoslanci odtujeni od volilcev in da ne zastopajo naših interesov, ampak predvsem interese korporacij.
  2. Opozoriti, da je nevzdržno in nehigienično, da se v EU parlamentu ves čas vrtijo eni in isti ljudje.
  3. Poiskati učinkovitejše načine izbora naših predstavnikov, ki bi omogočali pravo reprezentacijo ljudi. V antiki je bil žreb (sorticija) sinonim za demokracijo, volitve pa za oligarhijo (http://en.wikipedia.org/wiki/Sortition ).
  4. Poskušati uveljavljati neposredno demokracijo prek spletnih platform.
  5. Izraziti naše ogorčenje nad neodgovornim in nedržavotvornim vedenjem večine slovenskih politikov.

Kako bodo to naredili – ocenjujemo, da imamo od vseh strank, ki se bodo udeležile volitev v EU parlament, daleč najboljši “call to action” oziroma razlog, zakaj bi posameznik šel na volitve, zato smo prepričani, da nam bo uspelo.

  1. V Sloveniji je za izvolitev v EU parlament potrebno zbrati okrog 50.000 glasov.
  2. Ko se nas zbere dovolj, izmed nas izžrebamo enega kandidata (oziroma celo listo), ki kandidira na volitvah.
  3. V razpisanem roku za oddajo kandidatnih list zberemo 3000 podpisov in izžrebane kandidate prijavimo na EU volitve. Kandidati morajo izpolnjevati zakonska določila za poslance (polnoleten, opravilno sposoben)
  4. ZELO POMEMBNO: na dan volitev gremo VSI OBVEZNO VOLIT našega kandidata!
  5. Cena “srečke” za “loterijo” za EU poslanca (cca. 13.000 neto na mesec) je v bistvu TVOJA ZAVEZA, DA BOŠ RES ŠEL VOLIT.
  6. Ker bodo volitve v EU parlament maja, imamo časa, da se nas zbere vsaj 50.000, približno do začetka aprila.

Veliko sreče vsem! Nekomu se bo nasmehnila sreča – vstopnine ni!

Info:

euposlanec

 

13 Responses to Sanjska služba – žrebanje za EU poslanca na Facebooku

  1. Jan says:

    Ideja je sicer sila zanimiva. Dobro bi ji bilo dodati še vsaj naslednje:
    1. hkrati z žrebom za kandidate za EU poslance izžrebati še za vsakega po 2 asistenta (enega za pisarno v Sloveniji in drugega za v Bruselj). S tem se poveča angažiranost ljudi.
    2. Izvoljeni poslanci se v celoti odpovedo svoji plači (13.000 EUR/mesec – mimogrede, izračun, da je to “preko 5.000 evrov neto” ni točen, saj plače bruseljskih poslancev niso obdavčene kot plače v Sloveniji) v korist npr. projekta Botrstvo, živijo pa od pavšalnih potnih stroškov (to pa je 3.500 evrov neto, kar je nekajkrat več od slovenske povprečne plače), asistentje se odpovedo 1/2 svoje plače v enak dobrodelni namen.

    Vendar moram komentiati nekaj zgornjih zmotnih trditev. Denimo “Ko bomo imeli predstavnike v EU parlamentu, bomo skušali prek njih udejanjati neposredno demokracijo.” – to je seveda popolni nesmisel: neposredna demokracija pomeni neposredno demokracijo (torej neposredno javno razpravo, neposredno javno argumentiranje lastnih stališč, poslušanje argumentov drugih ter odločanje na podlagi javno podanih in delaboriranih/razpravljanih argumentov), če pa že izvoliš predstavnika, da te zastopa, je to predstavniška (in ne neposredna) demokracija. Da bi razmišljali o impertivnem mandatu pa je že od začetka 19. stoletja jasno, da je to nesmislno, saj z imperativnim mandatom prepoveduješ pravico svojemu predstavniku, da se premisli pod težo argumentov (javno izraženih, seveda) druge strani..
    Drugič: trditev “Poskušati uveljavljati neposredno demokracijo prek spletnih platform.” je prav tako nesmiselna, saj ta zanimiv koncept ne predstavlja neposredne demokracije, kot pojasnjeno maloprej.

  2. Marko Vrtovec says:

    Jan, hvala za komentar.
    na kratko: prvo in drugo se ne sme. Kakršnokoli pogojevanje sodi v področje korupcije. Razmišljali smo podobno, pa so nas pravniki ustavili.
    Neposredna demokracija: ideja je, da na spletni platformi debatiramo o pobudah, z glasovanji izberemo tiste, ki jih bo naš poslanec podprl, da se poslanec pred glasovanjem konzultira z bazo, da opozarja na nečednosti, kot je ACTA, vodni viri…
    Koncepte in rešitve imajo recimo Pirati v Nemčiji, pri nas pa se s tem ukvarja Mreža za neposredno demokracijo.
    Kot rečeno, gre pa za eksperiment in ne vemo, kako bo natančno zadeva delovala. Najmanj, česar se lahko nadejamo, je, da bomo imeli v EU parlamentu “whistle blowerja”.

  3. Janč says:

    Tako je, če se Butalci gredo demokracijo.

    “Ob času Lavdona Štimanega so štele Butale že trideset koč in je Lavdon Štimani imel najdaljšo in najbolj košato brado izmed vseh občinskih mož. In se ni Šprinca Marogla prav nič premišljala, nego je naravnost zlezla vanjo in je bil Lavdon Štimani izvoljen za župana. Če je namreč res, kar pripovedujejo Tepanjčani. Tepanjčani pripovedujejo, da redé v Butalah občinsko uš, in kadar volijo župana, sedijo bradači okoli mize, nanjo deno občinsko živinče in v čigar brado zleze, ta je župan. Uši pa da je ime Šprinca Marogla, ima v pisarni svoj hlevček in prihajajo mestne device, vsak dan druga, in si jo denó za dve uri v glavo.”

    Morda bi žrebanje izvedli kar s Šprinco Maroglo?

  4. Janč says:

    Prav zanima me, kako se boste počutili potem, ko boste v evropski parlament spravili neonacista / rasista / pijanca / analfabeta / …, ali pa kar vse našteto v eni osebi.

    • ivka says:

      Mogoče bo pa izobražena, plemenita, pogumna, strateška oseba. Ali impliciraš na to da smo vsi slo isti??

  5. Jan says:

    @Marko, hvala za odgovor.

    Če se ne sme izžrebati tudi po 2 asistenta za vsakega poslanca, ker da je to koruptivno, potem se ne sme izžrebati niti kandidatov za EU poslanca, mar ne? Če že iščemo/te “sanjsko službo”, iščimo/te jo ne le za EU poslance, temveč tudi za njihove asistente. S tem bomo/ste povečali tako angažiranost slovenskih volivcev kot tudi zaposlovanje (vsaki EU poslanec si lahko zaposli po 2 asistenta).

    Je pa vaš argument »korupcije« močan protiargument mojemu drugemu predlogu (da naj bodo ti kandidati za EU poslance face in naj se odpovedo plači (ne pa tudi 3.500 evrov mesečnih pavšalnih povsem neobdavčenih potnih stroškov)), ni kaj. Morda pa bi pravniki vendarle kaj pametnejšega lahko pogruntali tudi v tej smeri.

    Ideja o neposredni demokraciji kot takšni je sicer luštna, a iluzorna in ni tisto, kar vi pišete. Bistvo neposredne demokracij je javno argumentiranje, javno delaboriranje/razpravljanje, javno poslušanje argumentov drugih, javno soočanje argumentov v argumentirani razpravi in na podlagi javnega delaboriranja racionalna odločitev med izbirami (vse to je teoretično utemeljevano že od konca 18. stoletja do danes, začenši od Kanta, Benthama, Dewy-ja, Habermasa, tudi našega Splichala). Neposredna demokracija ni in ne more biti nikakršna anonimna »spletna platforma« (Habermas bi rekel “javna sfera”) za demokratično debato, še manj pa je neposredna demokracija izbrati z glasovanji pobude, ki naj jih »naš« poslanec podpre – točno to je namreč imperativni mandat – da od »svojega« predstavnika zahtevaš, da glasuje na način, kot ga ti zahtevaš. Takšen, imperativni mandat, namreč preprečuje temeljno človekovo pravico (tudi poslancu), znano že od Kanta – javno rabo razuma, to pa je: pravica ne le javno povedati svoje argumente, temveč tudi pravica slišati argumente drugih, o njih javno delaborirati/razpravljati in pravico premisliti se, ko slišiš argumente druge strani. Prav zato je že od Burke-ja (konec 18. stoletja) v vsem civiliziranem svetu namesto imperativnega mandata (po katerem mora predstavnik ravnati po imperativu, torej navodilu svoje volilne baze) načelo nevezanosti predstavnika na nikogršnja navodila, tudi ne na navodila tistih, ki so te izvolili. Vse sodobne ustave imajo to prav tam točno tako tudi zapisano, tudi slovenska ustava (82. člen: »Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.«).

    Bistvo neposredne demokracije je javna (in argumentirana) razprava. V neposredni demokraciji morajo biti stališča javna, javno izražena in javno prediskutirana ter javno pretehtana, nikakor pa ne oddajanje glasu prek neke »spletne platforme«, saj ta ne pomeni javne rabe razume in javne razprave (v Kantovem pomenu), temveč pomeni anonimiziranje glasov brez javne razprave, ki je temelj neposredne demokracije. Ti “argumenti” so trhli, saj bi na njihovi podlagi lahko (prav tako zmotno) trdili, da niti volitev (niti žreba) sploh ne potrebujemo, niti nikakršne razprave, zadoščajo naj le javnomnenjske poizvedbe (kakopak prek “spletne platforme”), s katerimi sploh ne raziskuješ, kaj javno mnenje misli, temveč ga dejansko ustvarjaš in to “javno mnenje” anonimnih, ne pa javnih državljanov.

  6. Marko Vrtovec says:

    Zelo zanimivo razmišljanje. Takih, argumentiranih komentarjev si želimo čimveč, kajti lahko samo obogatijo naš projekt. Iz konstruktivnega kresanja mnenj bomo zagotovo našli zamisli, kako čim bolje realizirati idejo. Predvsem imam v mislih tretjo fazo – poskus uvedbe neposredne demokracije. Glede tega vprašanja sedaj sodelujemo s posamezniki iz Mreže za neposredno demokracijo.
    Če ste pripravljeni deliti z nami svoje znanje, Jan, vas z veseljem povabim na kavo oziroma na debato o čim boljšem načinu implementacije neposedne demokracije, ko bo čas za to.
    Hvala in lep pozdrav, Marko (marko/pika/vrtovec/afna/gmail/pika/com)

  7. Jan says:

    Z veseljem. Had že ve moje kontaktne podatke.

  8. Anonymous says:

    dobra ideja čestitam. Sem za neposredno demokracijo in sem se udeležil vseh vstaj. Na tem linku lahko od 5 minute vidiš naše zahteve; http://www.youtube.com/watch?v=DIIhHAkRRWE lp Stoyan Svet

  9. Sam vodikovo v brussel pa je rešena stvar.

  10. Marko Pavliha says:

    Ideja je odlična in tudi sam se na podlagi klavrnih izkušenj v politiki zadnja leta po svojih najboljših močeh intenzivno borim zoper strankokracijo in ZA civilno družbo z neodvisnimi kandidati, glejte npr. http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/nuja-in-priloznost-za-drugacno-politiko.html .

    Predlagam, da preverite še eno mojo hipotezo in ustrezno ukrepate. Gre za zakonsko dolžnost zbiranja podpisov, ki jih je treba overiti pred upravnim organom, denimo v primeru oblikovanja nestrankarske liste na državnozborskih volitvah (1000 podpisov v volilni enoti), evropskih volitvah (3000 podpisov), predsedniški kandidaturi (5000 podpisov), referendumu itd. Takšna zahteva je v nasprotju z načelom pravne države, pasivno in aktivno volilno pravico in nemara še katero človekovo pravico ali pravnim načelom, saj bi po moje morala država dokazati morebitno zlorabo podpisa, ne pa državljan, da je njegov podpis zares pristen. Ena od posledic takšne ”domneve v škodo državljana” je oslabitev civilne družbe in krepitev strankokracije, zato se recimo tudi vse več civilnodružbenih gibanj odloča za ustanavljanja novih strank, kar je le poglabljanje obstoječe šentflorjanske greznice.

  11. Milan Zager says:

    …Ker smatram, da večina politikov, ne dela v korist države in posameznikov.

  12. Milan Zager says:

    Ker nisem podkupljiv.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.