Predvolilna bitka se je pričela. Tarča je minila brez stranke SDS, vendar naslednji dan nas je pričakala predstavitev njihovega programa. Program je definitivno zanimiv in poln velikih obljub. Kljub temu, da sem čisti levičar, me je par stvari, ki sem jih prebral in slišal prav prijetno presenetilo. Edina škoda pri vsem tem je, da so to obljube, ki pa so dejansko neizvedljive v praksi. Z

Zakaj?

Ker smo že navajeni velikih besed in obljub in vseh možnih obljubljenih reform – pa vendar, ko taiste stranke pridejo na položaje, se vse skupaj spremeni in nihče več ne razmišlja o tem, da bi karkoli spremenil. Stvar je preprosta – ko si na oblasti, moraš biti všečen, ko se boriš za oblast, moraš biti všečen. In ti dve všečnosti pač ne gresta skupaj, saj so na eni strani volivci in na drugi sindikati in javnost, ki se ne strinja vedno s predlaganimi reformami.

Da ne bom kritiziral per se, bom izpostavil en primer, ki mi ne da miru. Namreč “Vsi učenci od 3. razreda in dijaki bodo dobili v uporabo tablične računalnike. Ukinili bomo delovne zvezke.” In da ne ostanem zgolj pri napisanem, je to tudi tvit, ob katerem sem resno zastrigel z ušesi..

Za podatke sem odsurfal na stat.si (spodnji podatki mi sicer ne gredo povsem skozi!):

  • število osnovnošolcev v letu 2013 – 165.036
  • število dijakov v letu 2013 – 76.714

Torej bi potrebovali v tem primeru preko 240.000 tabličnih računalnikov! Vendar pozor, to še ni vse. Poglejmo cene tabličnih računalnikov:

  • iPad z Retina zaslonom Wi-Fi 16GB – Black – cena 399 eurov – skupen znesek 96.458.250 eurov
  • Samsung Galaxy Tab 3 – cena 239 eurov – skupen znesek 57.778.250 eurov

Verjetno so imeli v mislih kakšne cenejše naprave, ki bi jih “nekdo”, ki bi bil seveda vnaprej izbran dobavil precej cenejše, predvsem pa bi bila njegova marža veliko višja – tako nekako potekajo te mahinacije. Vendar pri vsem tem ne smemo pozabiti na dejstvo, da je potrebno vso gradivo digitalizirati, narediti aplikacije, predvsem pa postaviti celoten sistem, kar niti niso zanemarljivi stroški. Da tega, da bi bilo potrebno zagotoviti servis in zamenjavo vseh teh tablic, ki bi vsak dan doživele svoje bridki konec – ne, rajši ne razmišljam o teh stroških!

Na koncu, pa ne smemo pozabiti na dejstvo, da bi s tabličnimi računalniki osnovošolci pozabili na to, da se piše tudi na roke in bi bilo vse skupaj precej smešno. Poleg tega pa pisanje prinaša še nekatere druge stvari.

To je bila ena izmed točk programa stranke SDS, ki se mi jo je zdelo smiselno secirati in bi bila hudičevo drago plačana. Ampak sliši se super in ni hudič, da ne bo kakšen mulc doma prepričal mame, da voli za SDS, ker bo dobil tablico, na kateri bo lahko nabijal Angry Birdse in klofutal Talking Toma. Stroški so pač zanemarljivi, saj gre za predvolilne obljube in itak – kakopačne, bi takšne ideje plačali davkoplačevalci!

sds_program