Danes zjutraj naj bi trije zamaskirani in oboroženi neznanci oropali SKB banko za Bežigradom. Ni prvi primer, niti ni zadnji, da so se neznanci odločili, da oropajo banko. Koliko denarja so odnesli, ni pomembno. Bolj pomembno je nekaj drugega – v banki so zaposleni ljudje..
Kaj želim povedati z zadnjim stavkom? Zadnje čase je veliko ropov bank, pošt, bencinskih servisov in vsega ostalega. Ker roparji domnevajo, da bodo prišli do velikih količin gotovine, se spravijo ropati zaposlene, ki za nizke zneske delajo cel mesec in tvegajo svoje življenje, ko pride do ropa! Oni so tisti, ki stojijo v prvi liniji z roparjem in oni so tisti, ki z napačnim gibom lahko poskrbijo, da se stvari ne končajo nedolžno.
- Oropal frizerko in se odpeljal v taksiju – Darwinova nagrada
- Streljanje v Mariboru – trije mrtvi, ropi po vsej Sloveniji
- Rop pošte, zamaskiranci oropali poštarja…
No, v bistvu so mali ljudje (pa s tem ne ponižujem nikogar!) tisti, ki vedno “najebejo”! Spomnimo se samo čakalnice pri zdravniku, ko zaradi predolgega čakanja napizdimo medicinsko sestro. Ali pa ko se znesemo nad nekoga, ki se oglasi na telefonu na drugi strani in nam želi pomagati, vendar smo mi tako jezni, da niti za trenutek ne pomislimo, da je na drugi strani samo človek. Iz nas bruha jeza in ta človek mora vse to požreti in biti mirno tiho. Lahko, da se sploh ne strinja s politiko podjetja, vendar delat v podjetju, ker ima doma družino. Požre vse sranje, ker se zaveda, da je težko najti službo in da je težko zaslužiti toliko denarja, da lahko mirno preživi cel mesec.
Ali pa primer upravljavcev družbenih omrežij, ki morajo vsak dan “požreti” enormne količine bruhanja uporabnikov, ki niso nikoli zadovoljni in srečni in ki “pizdijo” zato, da pizdijo. No, tudi sam sodim med njih in se zavedam, da so vse samo ljudje in da je včasih treba samo malce premisliti, preden se izrečejo besede za katere nam je kasneje žal!
Razumem, da je najlažje iti v banko s pištolo in zahtevati od uslužbenke denar. Tega, da ima ona doma družino in da njena plača ni vrhunska, nihče ne pomisli. To, da se lahko zaradi strahu takšen rop konča s smrtjo, verjetno ni v mnogih scenarijih, prav tako pa nihče ne razmišlja o vseh posledicah, ki jih takšna dejanja lahko povzročijo. Ne, o tem se ne razmišlja in posledično nastradajo ljudje, ki so najmanj krivi v celotni zgodbi.
V končni fazi, če se pogleda izplen takšnih ropov, se lahko hitro ugotovi, da gre za manjše vsote denarja. Glede na tveganje, ki ga imajo roparji je zaključek povsem preprost – ne splača se, še posebej ne, ker pri nas ni veliko gotovine v blagajnah, poleg tega pa je Slovenija tako majhna, da indici prehitro pripeljejo do storilca. In v končni fazi so preprosti ljudje, ki delajo za blagajnami, ali pa za prodajnimi pulti tisti, ki lahko nastradajo!
In tvoj point je …. ?
Zadnje čase se mi zdi, da sam balast klamfas na blogu, zal :(
imas zelo prav.. sicer nisem zelel tega jasno in glasno komunicirati.. ce bi jaz ropal, bi se odlocil za kaj vec, kot pa za par tisoc eurov, kot jih lahko dobim na salterjih.. vec bi tvegal.. in izplen bi bil lahko vecji.. tako ne bi bila zivljenja teh ljudi ogrozena.. ampak to je zgolj moje mnenje…
ti me vedno razsvetliš. Kje so meje.
Edino nam nisi povedal med vrsticami kaj je prav.
ziveti v drzavi, kjer ne bi prihajalo do tega? kjer bi bili ljudje cenjeni, spostovani, predvsem pa bi imeli moznosti, da nekaj ustvarijo :)