Slovenci, narod pizdakarjev. Nikoli nam ni nič prav. Danes, ko sem se sprehodil po Dunajski cesti, medtem ko so mimo mene vozile kolone kolesarjev, sem poslušal pizdenje tistih, ki so bili v vozilih in se niso mogli pripeljati do svoje destinacije – ker so ceste zaprte, ker poteka maraton Franja.
- Ljubljanski maraton / Slovenci smo narod nergačev
- Vožnja po avtocesti, par metrov za ritjo / ker bom 11 sekund prej na cilju?
- Zakaj pizdim pred potovanji / zakaj pizdim ko pakiram? Strah?
Smešno, pred parimi leti bi tudi sam pizdil in skakal od jeze pred redarji. Sedaj nič več. Ne, niso to leta, zgolj zavedam se, da stvari niso vedno enoplastne in da je včasih potrebno tudi malce razmisliti, preden se začne pizditi.
Letos je na vrsti že 35. maraton Franja. Vsako leto je potek enak. V petek zaprejo določene ulice v BTCju in bližnji okolici. V soboto in nedeljo pa zapirajo ulice po Ljubljani – med drugim tudi Dunajsko. Ampak to je znano že precej časa in informacije o zaporah ceste se najdejo na različnih spletnih mestih (Policija, BTC).. Vendar je lažje pizditi nad varnostniki in počakati par minut, kot pa se pozanimati o zaporah ceste preden greš od doma.
Dve leti nazaj sem imel napisano objavo o zaprtih cestah v Ljubljani, zaradi maratona, kjer sem zlil svoj gnev in jezo nad tem, da sem se znašel v okupirani Ljubljani in nisem mogel iz nje. Ker sem se zavedal, da sem bil opozorjen na vse skupaj, je objava ostala v “bunkerju”. Tudi pri maratonu Franja, kjer se dogaja precej podobna zapora cest, sem nergal, ker sem se počutil “brezpravnega”, vendar ko sem še enkrat premislil vse skupaj, sem se nasmejal sam sebi in svojemu razmišljanju.
Maraton Franja traja tri dni in jaz naj pizdim nad vsemi ljudmi, ki se trudijo, da pripravijo maraton in nad vsemi kolesarji, ki jim je ta dan svet!? S kakšno pravico? S tem, ker lahko? S tem, ker mene nekaj moti? Ja, takšno razmišljanje je zelo pogosto v Sloveniji. Jaz imam svoje pravice in nihče drug jih nima. Če mene nekaj moti, potem se mora vse spremeniti.
Po eni strani razumem voznike, ki se jezijo zaradi zaprtih cest. Vse nam je samo po sebi umevno. Vse nam mora biti dano. Tujci, ki so prišli v Ljubljano, niso pizdili nad zaporami, nad zaporami so pizdili taksisti in vozniki z LJ registrskimi tablicami! In če pizdiš, se nič ne spremeni. Včasih je potreben zgolj malce bolj pragmatičen pogled, ali pa daljše poležavanje v postelji, če že niste bili med tistimi, ki kolesarijo. Sam sem neskončno užival, ko sem opazoval kolesarje, ki so prekolesarili že več kot 140 kilometrov. Toliko ponosa in veselja. In nekatere motijo zapore cest? Ja, seveda, saj smo v Sloveniji!
