Kje sta se izgubila prosim in hvala?

Jutro. Naporen dan za menoj. Toliko sranja že dolgo ni bilo “prelitega” po meni, kot ga je bilo včeraj, ko sem dregnil v zapis Denisa Avdića na Faceboku. Vendat to nima veze z realnostjo. Ustavim se na bencinskem servisu, natočim gorivo, vzamem s police vodo in grem proti blagajni.

• Nočem juhice, krompirčka, solatke, kozarčka piva / hočem juho, krompir, solato in kozarec piva
• Ko pošlješ vse skupaj v kurec, se stvari rešijo same po sebi
• Sedim ob oknu in razmišljam
• Danes ne jutri

Številka 6 izjavim in po denarnici iščem kartico. Zatopljen v svoje misli pozabim na to, da stoji pred menoj človek, ki pa me zelo pozitivno preseneti. “Dobro jutro”, reče in me pogleda. Takrat se zavem svojega bontona. Dvignem pogled in sramežljivo pozdravim nazaj. Poskušam opravičiti za mojo aroganco, vendar je nesmiselno. Me razume in se mi nasmehne. Ne vpraša me, če bi še vse ostalo stvari iz asortimana, niti tega, če imam njihovo kartico. V bistvu je naredil točno to, kar je moral narediti, da sem začel razmišljati o tem, kje in kdaj sta se izgubila prosim in hvala.

Ne, to zgoraj ni moje opravičevanje za nekaj, kar nisem naredil. To zgoraj je samo trenutek, ko se zaveš, kako malo je včasih potrebno, da ti nekdo, ali pa da ti nekomu, polepšaš dan. Ja, prosim in hvala sta dve besedi, ki lahko marsikaj spremenita – še posebej, če sta izrečeni resno in ne zgolj z namenom.

Nekoč, ko sem bil še mulc, mi je enkrat starejša soseda rekla, da morajo biti moji starši zelo ponosni name, ker sem tako lepo vzgojen in ker tako lepo pozdravljam. Všeč mi je bilo to slišati od osebe, ki sem jo cenil. Všeč mi je bilo, da so starši temu delu moje vzgoje posvetili čas in da sem dejansko znal pozdravljati, znal pohvaliti in znal povedati svoje mnenje.

Vendar me je ta dogodek zjutraj malce predramil. Kdaj ste nazadnje nekomu res nekaj iskrenega rekli? Kdaj ste pohvalili sodelavca, ker je nakaj naredil super, ali pa svojemu podrejenemu priznali, da je njegova ideja odlična? Sam mislim, da smo že zdavnaj postali na pol roboti – da so stvari same po sebi umevne in da v njih ne najdemo več ničesar, kot pa zgolj in samo “obveznost”.

Glede na to, da živimo v precej turbolentnih časih in da naša življenja vsak pretresejo čudne in grozne informacije, je mogoče to, da smo prijazni do soljudi, da jih pozdravimo, pohvalimo, ali pa se jim zgolj prijazno nasmehnemo nekaj, kar nas lahko spet naredi človeške. Namesto mrkega pogleda in besa, prijazen nasmeh in stvari bodo veliko lepše. Ali pa namesto vihranja nosu nad sodelavčevim predlogom, pohvala za njegovo idejo.

Včasih so potrebne majhne stvari, da spremenijo dan. Ni tako težko, verjemite mi. Če ne poskusite, ne boste nikoli vedeli, ampak če poskusite in če vam nekdo ne bo odzdravil, ali pa vrnil nasmeha – poskusite še enkrat. Ni šment, da se v človeku ne prebudi tisti delček, ki ga bo vzdramil. In če boste eni osebi polepšali dan, boste naredili veliko. Meni je jutranje spoznanje bilo čudovito in ja, danes bom dobre volje in prijazen.