Muller imam rad. Pred leti zaradi njihove Nutelle, potem zaradi zdravega programa, v zadnjem času zaradi pestrega nabora veganskih stvari in eko čistil. Očitno razumejo trg in ponudijo ljudem tisto, kar je trenutno v trendu. Dela s kozmetiko ne bom komentiral, ker imam konstanten problem – preveč vonjev v zraku, ko se ljudje hodijo “naparfumirat” v Mullerja in se dobesedno polivajo s toaletnimi vodicami. Če imamo na eni strani trgovino, ki razume potrošnika, imamo na drugi strani prodajalce, ki delajo škodo trgovini.

Pred par dnevi sem imel ravno toliko časa, da sem skočil v Mullerja na Čopovi po par Veganz izdelkov. Njihova “nutella” je #topshit. Prav tako gumi bonboni in vse ostalo.

Čakam pred blagajno v vrsti in poslušam prodajalca, ki govori zelo z južnim naglasom. Starejša gospa pred menoj zloži stvari na “pult” in prodajalec jo vpraša: “A ti dam vrečku?”

Ups. Sem res slišal to? Malce začudeno pogledam naokoli, ampak očitno sem bil edini, ki ga je to zmotilo. Ostali niti ne trznejo. Ampak prodajalec se ne da in nadaljuje s komunikacijo: “A boš s kartico plačala?” Mogoče jo pozna, pomislim. Ali pa je stalna stranka in je to nekaj povsem samoumevnega.

Ko pridem na vrsto, fant za blagajno brez pozdrava skenira izdelke in reče: “Kako boš plaču?” Očitno se poznava in se vikava. V tistem trenutku sem imel v mislih sto scenarijev, kako bi mu pikro odgovoril, ali pa mu povedal, da se nažalost ne poznava, ali pa se ga vsaj jaz ne spomnim, kot bi se ga očitno moral.

Odvrnem: “Z gotovino. In prosim za eno vrečko.” Njegov odgovor me ni več presenetil, ko je rekel: “Dobiš!” Dam mu 20 eurov in on začne gledati in šteti. Obrnem se nazaj k meni in mi reče: “A maš 12 centu?”

Ti šment, res imam zelo slab spomin, saj se človeka ne morem in ne morem spomniti. Ampak očitno se poznava, če me na blagajni tika, kajne? Prijazno mu odvrnem, da nimam drobiža, pospravim stvari v vrečko in oddidem iz trgovine.

Občutek, da se jaz ne spomnim človeka, s katerim sva “verjetno skupaj krave pasla” mi ne gre iz glave. Posledično se mi zastavi vprašanje – sem jaz tako star in me motijo takšne stvari, ali pa res pada nivo in način komunikacije, ki sem ga navajen? Verjetno bo zmes obojega. Jaz sem star in nivo komunikacije je zelo padel.

Obstaja tudi tretja verjetnost. Da je politika Muellerja drugačna – namreč, da gredo s komunikacijo na bolj oseben nivo, posledično da stranke tikajo po novem in da se prodajalke med seboj pogovarjajo v tujih jezikih. Mogoče pa je čas, da začnem iskati drugo trgovino, ki bo zadovoljila moje želje po različnih veganskih stvareh, predvsem pa se mi ne bo, ko bom odhajal iz trgovine, zastavljalo toliko vprašanj.