Tyler Durden je v meni ljubem filmu Fight club rekel: Advertising has us chasing cars and clothes, working jobs we hate so we can buy shit we don’t need.

Sem otrok socializma, ki ga je neznana kozmična sila, preko vseh fizikalnih zakonov vrgla v kapitalizem. Otrok, kateremu je bila v mladosti čokolada Milka povsem nedostopna – vendar je bila takšna celotna moja generacija, razen s par izjemami, ki so imeli več kot vsi ostali pionirji! Otrok, ki je imel v mladosti verjetno več, kot so imeli vrstniki, pa vendar je živel isto, kot vrstniki. Rodil in živel sem v času, ko ni bilo razlik med nami, ko smo bili vsi bolj ali manj enaki!

Potem pride demokracija, kapitalizem in potrošniška družba, ki ceni samo to, kar imaš, kar si lahko nakupiš in kar lahko pokažeš – kar lahko zapraviš. Vse ostalo v tej družbi ne šteje. Razlike med otroci se naredijo že v vrtcu, kajti odvisno je katero znamko oblačil otrok nosi in v tisti sloj pač spadajo. Pa vendar je poanta tega zapisa nekje drugje!

Zavedam se, da sem postal potrošnik, ki padam na oglase na TV, ki padam na obljubljene nagrade in ki padam na znižanja in razprodaje. Vse samo za to, da trošim. Denar mora krožiti! Minili so časi, ko smo morali iti po kavbojke, po dobro kavo ali pa čokolado Milko v tujino. Sedaj je vsega tega pri nas v izobilju, vseh okus in vseh barv, da o vseh dodatkih niti ne pišem.

Saj smo si želeli to, mar ne? Želje so končno postala naša realnost, vendar sedaj imamo drugačen problem – nimamo sredstev, s katerimi bi si lahko to privoščili. Kljub temu, da smo postali potrošniška družba, se je z “recesijo” spremenilo marsikaj.

Ljudje nismo več razsipni, na razprodajah ne kupujemo vsega, kar nam pride pod roke, predvsem pa ne kupujemo več stvari, ki jih ne bomo nikoli potrebovali – mogoče lahko to zapišem zase, ki sem v teh zadnjih letih dejansko spremenil nakupne navade, predvsem pa se odločil, da ni vse v potrošništvu. Ne, to pač ne pomeni, da varčujem, ker je to znanstvena fantastika, vendar stvari, ki jih kupim imajo svoj namen in vem točno zakaj sem jih kupil. Ne grem več v trgovino in potem čez štirinajst dni vržem vse skupaj z smetnjak, ker je rok trajanja pretekel, kot tudi ne kupujem oblačil, ki jih bom mogoče nekoč potreboval. Ko ima človek začrtano smer, predvsem pa se zaveda kakšna so njegove potrebe je vse skupaj precej lažje. Ampak še lažje je trošiti, čeprav nimaš ničesar – pač bančni limit, različne kartice, kredit.. In ko je potrebno vse skupaj vrniti – pač vzameš samo še en kredit, ki ti ga banka še lahko da.

In potem se sprašujemo, zakaj je šlo v Sloveniji vse v rit.. Ravno zato, ker smo trošili denar, ki ga nismo imeli in ker smo želeli živeti nad svojimi zmožnostmi. Pristanek je bil krut – če bi se zgolj ravnali po nasvetih naših babic – da lahko porabiš zgolj samo toliko, kolikor imaš, potem bi bilo to povsem nekaj drugega. Ampak pohlep pač naredi svoje. In z novim vozilom obstaja večja možnost, da dobiš čist hudo bejbo, pa še sosedje bodo “fovš”.

Tyler Durden: It’s only after we’ve lost everything that we’re free to do anything.

3 Responses to Advertising has us chasing cars and clothes, working jobs we hate so we can buy shit we don’t need

  1. bur pravi:

    Sam ko bo banka zasegla “nobl” avto…bo verjetno tud bejba sla drugam ;)

  2. David pravi:

    “In potem se sprašujemo, zakaj je šlo v Sloveniji vse v rit..”

    Evo tega stavka res ne štekam. Pa je to eno redkih prepričanj kjer ni razlik med desnimi in levimi, se mi zdi.
    A je res, da je šlo vse v rit? Vse? Čisto vse?
    V čem je point tega, da se to ponavlja na vse konce, ko pa že gola statistika in kanček zdravega razuma razkrijeta, da smo v top 10% worldwide po vseh možnih kazalcih?

    Me lahko kdo razsvetli?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.