You know what crazy is? Crazy is majority rules / Twelve Monkeys

Včeraj je bil na sporedu film, ki ga nisem gledal že dolgo. Twelve Monkeys v katerem igrata, med drugimi, Bruce Willis in Brad Pitt. In v tem filmu je čudovit citat, ki pride prav vedno v Sloveniji – You know what crazy is? Crazy is majority rules!

• Bodi tiho. Ne pritožuj se. Naredi, kar ti ukažejo / bodi pravi Slovenec
• Zakaj sem vsako leto manj toleranten?
• Zakaj neskočno izgovorov in zakaj pomagajo samo grožnje?

Kakšno vezo ima en citat s Slovenijo? Zelo veliko. Namreč, v Sloveniji velja preprosto pravilo – bodi tiho, ne izstopaj, če imaš svoje mnenje bodi ovca in pojdi z ostalimi ovcami. Saj poznate to, mar ne? Če ima kdo drugačno mnenje, ga je pač treba potlačiti in predvsem z vsemi topovi udariti po njemu, ker mi pač ne prenešamo drugačnosti in drugačnega načina razmišljanja.

Slovenci smo srečni, če smo nekje v kotu, mali in nesamozavestni in če nam drugi povedo, kaj moramo delati in kako moramo delati. V Sloveniji velja pravilo večine. In vsi ostali, ki ne razmišljajo na ta način, so nebodigatreba in jim je potrebno vedno znova povedati, da ne znajo pravilno razmišljati, da ne razumejo, da… Veste, mar ne?

Tudi sam sem bil že velikokrat v točno tej situaciji, ko sem razmišljal izven okvirjev in to tudi zapisal. In takrat se v Sloveniji začne “dušebrižniški sindrom”, ki ti na vsak način poskuša povedati, da je tvoje mnenje napačno. Drži. Velikokrat imam napačno mnenje – predvsem sem razočaran takrat, ko ugotovim, da imajo ljudje dvoje vatle in da se pač določenih stvari v Sloveniji zaradi same “higiene” ne sme početi.

Kot pred dnevi, ko sem pisal o voditeljici Odmevov in doživel takšen stampedo, da sem se vprašal, če res nihče ne vidi dlje kot do svojega nosu. Ampak pač razumem. Slovenija je dežela shizofrenosti in dvojnih načel. Če nekaj velja za nekoga, za drugega ne velja. Če pišem o alkoholu moram biti previden, ker ga ne pijem, posledično tudi ne štekam, ker je to del naše folklore in del našega DNKja. Če pišem o primerjavah, seveda le tega ne smem, kajti ni isto …

Ko sem bral komentarje, ki so leteli name, ker sem pač zapisal informacije, ki sem jih imel, sem se vprašal, če je z menoj res kaj narobe, ker imam ničelno toleranco do alkohola. Ker verjamem v to, da človek, ki je v stresu potrebuje obravnavo strokovnjaka in ker naivno verjamem, da so uredniki za to, da branijo zaposlene in da ravnajo odgovorno. Vendar sem se očitno motil, vsaj po tem, ko sem prebral na družbenih omrežjih.

Bi moral biti tiho? In se delati, da se to ni zgodilo, kot je to naredila večina? Ljudje grešimo. Vsi. In vsakomur se lahko zgodi kaj takšnega. Pa vendar to ni opravičilo. Minister, ki je napihal, je odstopil. Delavec v proizvodnji je izgubil službo, ker je bil alkoholiziran na delovnem mestu. V podjetju Krka imajo zaposleni teste na nedovoljene droge in pozitiven rezultat pomeni izgubo službe … Primerov je neskončno, ampak pri nas se določene stvari preprosto tolerirajo.

Mogoče bi bilo smiselno razmisliti o obratni situaciji. Če bi bil učiteljica v osnovni šoli “pod stresom in imela težave” in bi jo starši videli? Bi imeli iste vatle? Aja, gre za povsem drugo stvar, kajne?

No, v bistvu ne gre. S takšnim odnosom pokažemo percepcijo sveta v katerem živimo. In potem se sprašujemo zakaj hudiča imamo v Sloveniji ena pravila za naše in ena za njihove? Ravno zato, ker vedno iščemo izgovore. Ker se obrnemo točno tako, kot nam paše.

Kljub vsej gnojnici in vsem komentarjem, ki sem jih prebral o sebi, stojim še vedno na isti poziciji in zagovarjam enako načelo, ki ga imam – ničelna toleranca do alkohola. Komentarji so mi pokazali objektivno sliko, ki je do sedaj nisem videl. Hvala, v bistvu. Smešno, ampak resnično. In včasih je potrebno ločiti zrnje od plevela, kajne?