• 2 min. branja

Vožnja po slovenskih avtocestah je stres in vse prej kot užitek. Neskončna kolona vozil na prehitevalnem pasu, ki prehitevajo sami sebe in za njim vozniki, ki pizdijo in prehitevajo po desni strani. Na drugi strani pa je vožnja po italijanskih avtocestah užitek in brez težav par 100 kilometrov prevozim s pomočjo tempomata. 100 km po slovenskih avtocestah je bolj stresnih kot 1000 km po italijanskih avtocestah.

Italijani so nekdaj veljali za “drugačne” voznike. Ko sem pred 25 leti prvič z avtom prišel v Rim, me je bilo strah. 4-pasovna cesta, vendar 5 vzporedno vozečih vozil, med njimi skuterji in vsa ostala prevozna sredstva. Ampak sem se hitro adaptiral. In ja, vožnja po mestih v Italiji je za marsikoga stresna (še posebej na Siciliji v večjih mestih), kjer promet poteka precej tekoče, vendar z njihovimi “zakonitostmi”. Veliko je hupanja, vendar kljub temu, da bi pričakoval, da bo veliko nesreč, temu ni tako. Ampak nazaj na vožnjo na avtocestah.

Vsakodnevno se vozim po slovenskih avtocestah. In vožnja po njih mi ni v užitek, kajti vozniki, ki pridejo na slovenske avtoceste očitno verjamejo, da je s plačilom vinjete to postal njihov pas za kampiranje. Nihče se ne umakne, vozijo po polžje po prehitevalnem pasu, zavirajo na prehitevalnem pasu preden se umaknejo na prazen vozni pas …

Lahko bi našteval v nedogled, pa vendar vsak, ki se vsaj enkrat tedensko pelje po naših avtocestah lahko naredi podobne zaključke. Najhujše je, da se temu “načinu vožnje” pridružijo tudi kolone turistov in to je recept za “sranje” na avtocesti. Vsi na prehitevalnem pasu, kjer je hitrost 90 km/h, brez varnostne razdalje in živčnost voznikov, ki so utrujeni in siti vsega.

Na drugi strani so italijanske avtoceste, kjer ni vinjete. Kjer je cestnina precej draga – za 1000 kilometrov avtoceste proti Neaplju sem pred mesecem dni plačal preko 60 evrov, včeraj pa za 900 km avtoceste preko 70 evrov. Posledično to pomeni, da se ne vozijo vsi italijanski vozniki po avtocestah in je vožnja po njihovih avtocestah užitek.

Ne, nič več ni zastojev pri Benetkah. Avtoceste pospešeno prenavljajo in nastajajo 4-pasovnice. In včeraj, ko sem se vozil proti Franciji sem na odseku v bližini Milana ugotovil, da sem sam na avtocesti. Takšno stanje je trajalo preko 40 kilometrov in bil sem prepričan, da je cesta zaprta ali kaj podobnega. Vožnja s tempomatom je bila čisti užitek in zanimivo je, ko spet povsem relaksiran voziš po avtocesti, česar pa ne morem trditi za vožnjo po slovenskih cestah – tudi sredi noči.

Sedaj je seveda na vrsti vprašanje – zakaj prihaja do takšnega stanja na naših avtocestah in zakaj tega, kljub začetku “ferragosta” nisem doživel včeraj na italijanskih avtocestah? Seveda bi lahko krivil za vse avtoceste, voznike, kulturo, stanje v državi, …. Mogoče pa je to stanje na avtocestah tudi odraz klime v državi … Hm … Mogoče, kajne?

avtocesta