Matija Babič je prejšnji teden objavil zelo zanimiv članek z naslovom Istarska industrija tartufa je golema prevara na Index.hr. V njegovem članku je opisana resnica o istrskih tartufih in resnica o tartufati in marsikdo, ki se je navduševal nad tartufato in tartufi bo po tem članku precej drugače gledal na tartufe, ki jih naroča v restavracijah v Istri. Okus tartufov je namreč – 2,4-ditiapentan oz. formaldehid dimetil merkaptal, ki ga je nemogoče pridobiti iz tartufov, ampak ga pridobivajo iz nafte. Da, prav ste prebrali.
- Abitanti, obisk kmetije Grondali, na tartufe na Belvedur / ideja za nedeljski izlet
- Karlić tartufi / Paladini / raj za ljubitelje tartufov
- Restavracija Pavus / chef Marko Pavčnik in njegov veganski meni #topshit
- Restavracija Gredič v Goriških Brdih in njihov veganski meni
- Beštija Bistro, Ljubljana / had testira pizze / ocena 4,9
Ampak po vrsti. Sam nisem ljubitelj tartufov. Če so bili na krožniku sem jih pojedel, če je bila dodana tartufata, sem se zahvalil za hrano in je nisem pojedel. Sicer nisem imel pojma, da je okus tartufov v tartufati “pripravljen” iz nafte, ampak ta močan vonj nad katerim se navdušuje ogromno ljudi mi ni bil nikoli blizu. Tartufi niso bili moja ljuba hrana, kljub temu, da sem večino poletij preživljal v Istri … Vendar je bil razlog nekje drugje.
Ko sem bil mulc, so imeli starši prijatelje v Pulju, ki so se ukvarjali z iskanjem tartufov. Če se prav spomnim so imeli 8 psov, ki so jim “pribrskali” toliko denarja, da so si postavili hišo in živeli mirno in udobno življenje. To je bilo še v času Jugoslavije, ko so se tartufi prodajali preko meje in se je s tem dobro služilo.
Ko sem bil star 8 let sem prvič poskusil tartufe. Bele. Tuber magnatum pico. Tiste, ki so redki in ki sedaj dosegajo ceno tudi do 10.000 evrov za kilogram. Ni mi bil všeč. Okus je bil premočen in me ni prepričal. Ko sem testiral črni tartuf je bila zgodba drugačna. Ni bilo močnega okusa, ampak je bil nekakšen nevtralen. Posledično se mi ni zdel nič posebnega. Se mi je pa takrat zdelo nekaj drugega zelo posebno.
Pse, ki so jih uporabljali za “lov na tartufe” so morali namreč pripraviti na ta vonj ob katerem se je kužkom “strgalo” od veselja. Podobna vzgoja kot pri policijskih psih, ki odkrivajo droge. Spomnim se, da so imeli olje tartufov, ki pa so ga pripravljali sami, kajti da bi uporabljali cele tartufe, bi bilo to predrago. Takrat sem poskusil to olje, vendar se mi ni zdelo nič posebnega, saj so bili v njem dejansko “namočeni” ostanki tartufov. Tudi ta okus me ni prepričal in tako se tartufi niso znašli na mojem krožniku tudi kasneje v življenju.
Pred leti sem se odločil, da si dam še eno priložnost s tartufi in da grem čez sebe tudi pri tej odločitvi. V par restavracijah v Istri sem naročil testenine s tartufi. Če so to zgolj testenine (pljukanci ali kaj podobnega), ki nimajo v smetanovi omaki tartufate, sem jed jedel. Če je bila dodana tartufata me je jed odbijala. Iz preprostega razloga. Ker si tega vonja nisem znal razložiti, saj nisem naročil belih tartufov, ampak črne, ki so cenejši in ki nimajo takšnega vonja, kot ga “pričara” tartufata, ki je dodatek “omake” v večini restavracij. Ribanje tartufov je pač zgolj in samo še del foklore za zraven. In če je kdorkoli že poskusil samo nariban tartuf, potem mu je bilo jasno, da je tartufata nekaj povsem drugega kot pa naravna aroma tartufov.
Obstajajo ljubitelji tartufov in obstajamo ljudje, ki nam tartufi nič ne pomenijo. Po prebranem članku o resnici o istrskih tartufih pa sem ugotovil, da sem lahko vesel, da se nisem navduševal nad tartufi kot nekateri znanci, ki so dvigovali tartufe v nebo in jih dobesedno malikovali.
Tartufi so nežna hrana in tako morajo biti tudi postreženi – z nežno hrano, ki ne ubije okusa tartufa. Če že naročate tartufe, potem zahtevajte, da jih naribajo pred vami – vendar preverite, če niso “tartufate”, ki nima veze s samimi tartufi že dodali omaki. In ko se boste veselili “dnevov tartufov” v Istri, ki so vsako leto odlično obiskani, se spomnite, da ste v hrani dobili predelano nafto, da imate občutek, da jeste tartufe. Črni tartuf je tako rekoč brez okusa in to naj vam ostane v spominu, ko vam bodo ponujali močne arome, ki so ustvarjene v laboratorijih in bodo za njih zahtevali “ornk” zneske.
Vesel sem, da ja Matija Babič ugriznil v to “tartufato” in jo razkril. Predvsem pa da je istrske tartufe postavil na tisto mesto, kjer jim je prosto. Ni vsak tartuf tisto, kar vam želijo prodati, predvsem pa je tartuf nekaj povsem drugačnega kot so nam slikale restavracije v zadnjih letih. Srčno upam, da je bila za zaušnica dovolj močna, da bo spremenila odnos do tartufov in ozavestila ljudi, ki se navdušujejo nad tartufi, da ni vse “zlato kar se sveti”.
En delček iz njegovega teksta, ki je celoten na voljo tukaj.
Destinacija koja se reklamira gastronomijom i tartufima u 99% objekata nudi umjetno aromatizirana jela i prevaru, u kojoj su jeftini tartufi samo dekoracija.
Posluženo će vam dakle biti ili jelo s tartufatom (krema koja se dobiva od vrhnja, uzgojenih gljiva, dekorativnih jeftinih tartufa i umjetne arome tartufa) ili jelo na koje su zaista naribani dekorativni tartufi, ali ako ih uklonite – miris i okus “tartufa” ostaju.
Naime okus u tim jelima ne dolazi od dekorativnih tartufa, u što vas ugostitelj želi uvjeriti, nego od umjetno aromatiziranog jeftinog ulja ili maslaca, koje pomiješaju s jajima ili tjesteninom. Komadići jeftinih dekorativnih tartufa tu su samo u svrhu prevare, kako bi gost mislio da okus dolazi od njih.
Pa srečno s tartufi in nafto v tartufati!