Včeraj se je zgodil napad na Niko Kovač. Zato, ker ji ni vseeno za Slovenijo. Ker se javno izpostavlja. Ker se bori za nas. Za tovarno sovraštva in laži je to dovolj, da so začeli z napadi nanjo – lepljenke, kolaži in javno poniževanje. In vse to z vrha stranke SdS – pri tem je sodeloval sam Janez Janša. Včeraj je to eskaliralo v fizični napad. Ni bilo prvič. Verjetno tudi ne zadnjič, ker oni pač lahko. Rugby zveza Slovenije se je odzvala – Zaleti se vame #stopnasiljunadzenskami.

Ko tovarni sovraštva in laži nekdo ni po godu in proti njemu uperijo svojo vojsko trolov, ki so sicer povsem brez moči in so zgolj pajaci vodje, je naša realnost. Takrat se proti tej osebi začne psihološka vojna. Ustvarjanje lažnih kolažev, ustvarjanje #fakenews, grožnje s smrtjo, grožnje s fizičnim obračunom.

Sam sem bil že večkrat v tej vlogi in priznam, nisem se počutil dobro. Še posebej, ker te grožnje letijo tudi na družino in ostale ljudi – ker pač tako deluje tovarna sovraštva in laži. Kljub prijavam na policijo se ni zgodilo nič, ker pač spletne grožnje za policijo niso dovolj. In zato smo v situaciji, ko si pod pojmom “svoboda govora” nekateri dovolijo žalitve, grožnje in ustrahovanje. Saj so nekje nekoč slišali, da v demokraciji obstaja svoboda govora.

To, da tovarna sovraštva in laži poskuša obračunati z vsakim, ki ni z njimi je jasno vsakomur. Marsikdo se je za to odločil, da “ponikne”, ker mu v življenju ni potreben ta balast in se bodo z mlini na veter borili raje drugi.

Nika Kovač se je odločila za drugačno pot. Ona je trn v peti tovarni sovraštva in laži. Trn v peti podpornikov SdSa. In očitno je strah tako velik, da se je celo sam Janez Janša odločil, da vanjo uperi svojo puščico. Posledice so znane. In včeraj je na dan prilezlo nešteto ljudi, ki sicer obsojajo nasilje – ampak …

Ne. Ne obstaja ampak. Obstaja zgolj ničelna toleranca do nasilja. Noben ampak. Noben drug primer. Nobena primerjava. Če najdeš vedno ampak, potem podpiraš nasilje in nisi proti njemu. Upam, da je to jasno.

In to včerajšnje dejanje je bil tudi zadnji akt Logarjeve kandidature. Povsem mirno lahko trdim, da nima niti osnovnih možnosti za zmago, čeprav mu pomaga sam “wannabe influensar” Jan Macarol pri njegovi kampanji – ko končno Macarol dobiva všečke trolov na tviterju in je nadvse srečen in zadovoljen s tem dejstvom.

Aja. Sem za ničelno toleranco do nasilja. Nad vsemi! Tudi za ničelno toleranco nad verbalnim nasiljem, ki smo ga priča na družbenih omrežjih in tudi v realnem svetu. Živimo v letu 2022 in to, da je tovarna sovraštva in laži ostala nekje sredi 19. stoletja me več ne preseneča. To je pač njihov domet in domet njihovih 300.000 državljanov, ki oddajo glas za njih. Očitno smo vsi ostali na malce drugačnem nivoju in si ne želimo tega sranja, ki je za njih modus operandi.