Mediji so zadnje dni poročali, da je Milan Kučan izjavil, da je potrebno odstraniti spomenik revolucije. Kar seveda ni res, saj teh besed ni izrekel na petkovi proslavi ob 78. obletnici osvoboditve Vrhnike. Njegove besede so interpretirali po svoje. Milan Kučan je izjavil, da je po njegovem čas, da se postavi spomenik osamosvojitvi (ne osamosvojiteljem) poleg spomenika revolucije in s tem damo simbolno mesto osamosvojitvi tja, kjer ji je mesto – v zgodovini. Niti z besedo pa ni omenil, da bi bilo potrebno spomenik revolucije odstraniti.
- Za vse je kriv Milan Kučan / Pahor in Janša, vaju ni nič sram?
- Žan Mahnič imenuje Milana Kučana stari prdec / je to primerno obnašanje poslanca?
- Štefka Kučan in njenih 200 milijonov dolarjev v Mehiki – fakeshit Politikisa
- Milan Kučan napiše pismo Borutu Pahorju – kdo so strici iz ozadja
- Skupina Laibach in častni govornik Milan Kučan v Trbovljah
Mediji so njegovo izjavo očitno razumeli napačno ali pa jo sploh niso razumeli, saj ni bilo v njegovem govoru nikjer ommembe, da si želi, da se spomenik revolucije odstrani. Škoda, ker mediji tako potvarjajo izrečene besede in postavljajo izjave v povsem drugačno konotacijo. In posledično se je vsul plaz komentarjev na družbenih omrežjih, ki povzemajo medije in dodajo še malce svojega komentarja na to temo.
Mogoče se moramo ob tem zavedati, da brez Kardelja in Ustave SFRJ iz leta 1974 Slovenci ne bi imeli samostojne Slovenije. Bili bi v enakem položaju kot Katalonci. Ampak to je že druga tema, ki nima veze s tem. In spomenik revolucije, delo Draga Tršarja, mora ostati, kjer je, naj pa se mu doda spomenik osamosvojitve – na istem trgu, kjer so bile izrečene preroške besede Milana Kučana: “Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.”
»To veliko državotvorno dejanje slovenskega naroda, ki ni primerljivo z ničemer prej v naši zgodovini, bi po tridesetih letih zaslužilo razmislek, da se mu častno oddolžimo z dostojnim simbolom. S spomenikom. S spomenikom našemu takratnemu skupnemu nacionalnemu in državljanskemu dejanju, s spomenikom, ki bi nam služil kot vodilo in ki bi nas povezoval in opogumljal za uspešno spoprijemanje s prihodnjimi izzivi…Tak spomenik bi svoje mesto upravičeno imel na osrednjem trgu našega glavnega mesta, na Trgu republike, na katerem so se odvijala mnoga osamosvojitvena dejanja. Tudi dvig zastave mlade slovenske države in njena oznanitev svetu. Na tem zgodovinsko simbolnem kraju zdaj stoji spomenik, posvečen nekemu drugemu pomembnemu času naše zgodovine, ki na žalost še zmeraj deli naš narod. Pripada naši preteklosti, je simbol hotenj tistega časa. Novi čas potrebuje svoj simbol. Spomenik slovenske osamosvojitve bi bil poklon našemu skupnemu dejanju, ki se ne bi mogel zgoditi kot dejanje enega dela Slovencev proti drugemu.«
