Cigaretni ogorki na plaži so postali skoraj samoumeven del poletne kulise. Žal. Kamorkoli pridem, jih opazim. Klasične cigaretne filtre, ogorke od IQOS-a in tiste ogorke, ki jih ljudje sami zvijejo in jih marsikdo pusti tam, kjer je sedel. Pred nekaj leti temu nisem posvečal posebne pozornosti. Danes pa jih opazim skoraj na vsakem koraku in vsakič znova se vprašam, kako smo lahko sprejeli, da je takšna svinjarija postala nekaj povsem običajnega. Ali je res tako težko nameniti minuto svojega časa, da pospraviš svojo svinjarijo, ko odhajaš s plaže?
- Imamo srečo, da smo sploh preživeli vse to …
- Včasih je bilo kajenje v filmih in oglaševanje tobačnih izdelkov nekaj običajnega
- Na Hrvaškem še vedno lahko kadijo v lokalih
Najprej opazim enega. Potem drugega. Potem ugotovim, da jih je na delu plaže, kjer ponavadi pustim brisačo deset, dvajset in več. Cigaretni ogorki oz. ostanki žura prejšnje noči, ki bi morali končati v smeteh. Potem razgrnem brisačo. Na površino, ki bi morala predstavljati občutek svobode, poletja in brezskrbnosti. Namesto tega pa ležim na mešanici pepela in cigaretnih ogorkov. Ko se obrnem na bok, z roko nehote potegnem po ostankih nekoga, ki se mu očitno ni ljubilo narediti treh korakov do koša. Ali pa ga preprosto ni brigalo.
Posebna zgodba so ogorki od IQOS-a. Njihovi uporabniki imajo pogosto občutek, da niso enaki kadilcem. Ker ni toliko dima. Ker ni toliko vonja. Ker je vse skupaj bolj moderno in bolj čisto. Ampak ogorek je še vedno ogorek. Če ga pustiš na tleh ni nič manj smet kot filter navadne cigarete. Narava ne razlikuje med tehnologijami kajenja.
Priznam pa še nekaj. Vedno bolj me moti tudi cigaretni dim. Pred leti je bilo to normalno, potem pa so se stvari spremenile s prepovedjo kajenja v zaprtih prostorih. Danes ga zaznam že po nekaj sekundah in ta vonj mi je postal precej ogaben. Ko ležim z zaprtimi očmi in namesto vonja morja vdihavam cigarete. Ko ravno zapiha veter v napačno smer in ugotovim, da nekdo dva metra stran uživa svojo cigareto, jaz pa nehote postanem del njegove razvade.
Verjamem, da ima vsak pravico početi stvari, ki jih želi. Tudi kaditi. Nimam potrebe drugim razlagati, kako naj živijo. Imam pa težavo s tem, da posledice njihove odločitve končajo pod mojo brisačo ali v mojih pljučih. Plaža je eden redkih prostorov, kjer si ljudje želijo miru. Kjer poslušaš valove, opazuješ morje in poskušaš za nekaj ur pozabiti na vsakodnevni hrup. Cigaretni dim in ogorki pa sta vse prej kot del tega miru.
Mogoče sem res postal bolj občutljiv. Ali pa sem samo začel opažati stvari, ki jih prej nisem želel videti. Pregovor pravi, da kjer se osel valja, tam dlako pusti. Na številnih plažah pa bi ga danes lahko mirno posodobili. Kjer človek kadi, tam cigaretni ogorek pusti. Očitno pričakuje, da ga bo morje ali veter odnesel. Ali pa ga bom jaz pobral in odnesel v smeti. In se ob tem počutil butasto.
