Dopust. Tisti čas v letu, ko se ljudje spremenimo v tekače. Jutranja rutina po napornem večeru. Vzameš hitra monokromatska očala. Napolniš plastenko. Če si “next level”, seveda nimaš plastenke, ampak mehko tekaško flaško. Oblečeš kratke hlače in majico, ki je številko premajhna, ker 11 mesecev lenarjenja se nekje mora poznati. Na noge obuješ zadnji model super duper tekaških čevljev za 250 evrov, v ušesa zatlačiš brezžične slušalke, čez ramena za vsak primer ovesiš še “camelback”, saj nikoli ne veš. Mogoče boš namesto dveh kilometrov odtekel ultramaraton. Potem prižgeš uro. Še aplikacijo na telefonu. Pa aplikacijo, ki podatke iz ure pošlje drugi aplikaciji. In še tretjo, ki ti pove, da si danes “ready to perform”. Brez tega tek seveda ne šteje. Če ni grafa, če ni povprečnega srčnega utripa in če Strava ne čestita za nov osebni rekord na segmentu “od apartmaja do pekarne”, potem se to sploh ni zgodilo. In potem začneš.
- Ko tek postane užitek / kdo bi si mislil, da bom to kdaj napisal
- Jutranji boj za košček plaže
- Zakaj bom po Ljubljani tekel s kladivom v roki?
- Deset kilometrov teka po rtu Kamenjak
Tistih prvih nekaj sto metrov je fascinantnih. Ne zaradi teka, ampak zaradi izrazov na obrazih. Vsak izgleda, kot da ga nekdo preganja. Po petdesetih metrih se pulz povzpne v rdeče območje. Lica postanejo enake barve kot znak STOP. Dihanje postane podobno pokvarjenemu sesalcu iz osemdesetih. Ampak ni predaje. Ura pravi, da si šele dobro začel.
Na promenadi se srečujemo. Vsi imamo isti cilj. Ne vemo sicer, kakšen je, ampak vsi hitimo proti njemu. Nekateri tečejo tako počasi, da jih prehitevajo ljudje s sladoledom. Drugi imajo izraz profesionalnega maratonca, čeprav po enem kilometru že iščejo prvo klop v senci. Tretji se ustavijo vsakih dvesto metrov, da naredijo fotografijo sončnega vzhoda. Ker regeneracija je pomembna.
Najbolj zanimiv del dopustniškega teka pa ni tek. Je objava po teku. Fotografija športne ure. Zemljevid v kričečih barvah. Čas. Tempo. Višinski metri. Povprečni srčni utrip. Kalorije. Obvezen komentar: “Lahkotnih 7 km pred zajtrkom.”
Lahkotnih. Človek pa še vedno sedi na robniku in lovi sapo, medtem ko mu ura čestita za “productive workout”.
Potem pride zajtrk. Trije rogljički. Dva krožnika umešanih jajc. Šest palačink. Sadje. Jogurt. Kos pice od včeraj, ker jo je škoda pustiti. Za konec še velik kozarec pomarančnega soka. Saj si vendar porabil 80 kalorij. Čeprav si jih med zajtrkom zaužil približno desetkrat toliko.
Naslednji dan se zgodba ponovi. Nekateri tečejo vsak dan. Ne zato, ker bi v tem uživali. Ampak ker doma niso tekli že enajst mesecev in je treba v desetih dneh dopusta nadoknaditi vse zamujene treninge. Dopust je očitno idealen čas za spreminjanje življenjskih navad. Tako kot prvi januar. Razlika je samo v temperaturi.
Seveda nimam nič proti teku. Ravno nasprotno. Tek je ena najboljših stvari, ki jih človek lahko naredi zase. Ampak morda bi bilo na dopustu dovolj že to, da greš na sprehod. Da zjutraj pogledaš morje. Da sedeš na pomol in poslušaš valove. Da si vzameš uro časa brez telefona in brez ure, ki ti vsakih pet minut sporoča, kako pripravljen si na napor.
Ampak to se ne meri. In kar se ne meri, danes očitno ne obstaja. Zato bom tudi jutri zjutraj gledal isto predstavo. Promenada bo polna tekačev, ki bodo tekli proti neznanemu cilju, medtem ko jih bodo brez težav prehitevali upokojenci v natikačih na poti po svež kruh.
In zvečer bomo vsi skupaj sedeli v isti gostilni, naročili ocvrte lignje, pico, pivo in sladoled. Ker je vendar dopust.
