Če ste živeli v Jugoslaviji, potem se verjetno spomnite mantre o zunanjem sovražniku. Vedno je bil nekdo pred vrati. Vedno je obstajala nevarnost. Rešitev je bila vedno enaka. Več denarja za vojsko, več orožja, več pripravljenosti. Strah je bil priročno orodje za opravičevanje izdatkov. Iskreno sem upal, da bo Slovenija drugačna. Da bomo država, ki bo razumela, da varnost ni zgolj število tankov, oklepnikov, raket ali odstotek BDP namenjen obrambi. Da bomo razumeli, da je družba močna takrat, ko ima dostopno zdravstvo, kakovostno šolstvo, kulturo, ki odpira prostor za razmislek in infrastrukturo, ki ljudem omogoča dostojno življenje.
- Matej Tonin in tehnično neustrezna OshKosh oklepna vozila / še en “bolan biznis” aka nova Patria
- Zakaj je Tonin podpisal pogodbo za nakup boxerjev z 20 odstotno odstopno kaznijo / kdo je tu nor
- Katoliški vikend vojaških veščin
- Zakaj MORS kupuje 600 kompletov opreme za nadzorovanje množic / koga bodo pretepali?
Namesto tega poslušamo vedno isto zgodbo. Svet je nevaren. Rusija. Kitajska. Terorizem. Hibridne grožnje. Nekdo je vedno tam zunaj. In ker je tam nekdo, moramo tudi mi odpreti denarnico. Nato je lani sprejel odločitev, da naj bi članice do leta 2035 za obrambo in z njo povezane dejavnosti namenjale do 5 odstotkov BDP. Od tega 3,5 odstotka neposredno za vojsko, orožje, opremo in vojaške zmogljivosti, dodatnih 1,5 odstotka pa za infrastrukturo, kibernetsko varnost in druge varnostne projekte. Slovenija je med državami, ki bodo morale svoje izdatke občutno povečati.
Pet odstotkov BDP. Če številka ne pove veliko, jo postavimo v kontekst. Slovenski BDP je okoli 70 milijard evrov. Pet odstotkov pomeni približno tri milijarde in pol evrov letno. To ni drobiž. To je denar, s katerim bi lahko gradili bolnišnice, prenavljali šole, skrajševali čakalne vrste, vlagali v raziskave, kulturo ali javna stanovanja.
Seveda bo kdo rekel, da primerjam neprimerljivo. Da brez varnosti ni ničesar. Ampak tukaj se začne zanimivo vprašanje. Kaj sploh ustvarja varnost? Ali več orožja pomeni več miru?
Če bi bilo to res, potem bi živeli v najbolj mirnem obdobju človeške zgodovine. Orožja je namreč več kot kadarkoli prej. Vojske imajo večjo moč kot kadarkoli prej. Obrambni proračuni po svetu podirajo rekorde. Pa vendar vojn ni manj. Nasprotno. Ukrajina. Gaza. Sudan. Jemen. Konflikti v Afriki. Napetosti okoli Tajvana. Seznam je dolg in postaja vedno daljši.
Orožje samo po sebi ne povzroči vojne. To bi bilo preveč poenostavljeno. Brez orožja pa je precej težje voditi vojno. Orožje omogoča njeno nadaljevanje. Nekdo ga proizvaja. Nekdo ga prodaja. Nekdo z njim služi. In medtem ko umirajo vojaki in civilisti, obrambna industrija objavlja rekordne prihodke.
Paradoks je očiten. Več denarja namenjamo industriji, katere osnovni produkt je sredstvo za uničevanje. Nato pa se čudimo, da tega sredstva ni vedno manj, ampak vedno več. Še bolj zanimivo je, kako hitro se spremeni politični besednjak.
Če zmanjka denarja za kulturo, poslušamo, da je treba varčevati. Če zmanjka denarja za zdravstvo, slišimo, da je treba racionalizirati sistem. Če zmanjka denarja za šolstvo, je odgovor reforma. Ko pa govorimo o orožju, denar nenadoma ni več problem. Takrat govorimo o nujnosti. O odgovornosti. O prihodnosti. Kot da je vsaka investicija v orožje sama po sebi sveta.
Ne trdim, da država ne potrebuje vojske. Živimo v svetu, kjer bi bilo naivno verjeti, da se lahko vsi razorožimo čez noč. Tega sveta žal nimamo. Bi si pa želel, da bi z enako vnemo, kot govorimo o obrambi države, govorili tudi o obrambi javnega zdravstva. O obrambi javnega šolstva. O obrambi kulture. O obrambi socialne države. Ker država brez bolnišnic, brez učiteljev, brez raziskovalcev in brez kulture morda res premore vojsko. Vprašanje pa je, kaj pravzaprav brani.
Morda je največji zunanji sovražnik prav ideja, da bomo z vedno več orožja nekoč kupili mir. Zgodovina nas namreč uči nekaj precej drugačnega. Orožje lahko odvrne napad, lahko spremeni razmerje moči, lahko skrajša ali podaljša vojno. Miru pa samo po sebi še nikoli ni ustvarilo.
Mir so vedno ustvarili ljudje. Ne tanki.
