Vsako jutro na morju imam enak ritual. Odtečem in odplavam svojo razdaljo. Sledi počitek na balkonu in branju. Tišina. Sonce, ki se počasi dviga nad morjem. In predstava, ki se začne skoraj ob isti uri. Jutranja selitev turistov na plaže. Če bi kdo prišel mimo brez konteksta, bi verjetno pomislil, da se ljudje množično izseljujejo. Moški se premikajo proti plaži. S štirikolesnimi vozički, ki so naloženi do zadnjega centimetra. V vozičkih so vsaj štirje stoli. Dva ležalnika. Dva senčnika. Dvanajst brisač. Štiri blazine. Hladilna torba. Napihljive igrače. Zagotovo sem še kaj pozabil. Zdi se, kot da se družina za en dan seli v drugo občino.
- Kjer se osel valja, tam dlako pusti oz. cigaretni ogorki na plaži
- A sem ti rekla? Si! Ampak sem moral poskusiti
- Jutranji boj za košček plaže
Ko prispejo na plažo, se začne drugi del rituala. Najprej je treba najti pravo mesto. Nato razgrniti brisače. Postaviti senčnike pod popolnim kotom. Razporediti stole. Ležalnika morata gledati proti morju. Vse skupaj mora delovati kot dobro organiziran bazni tabor, pripravljen na večdnevno odpravo.
In ko je vse končno postavljeno? Odidejo. Da, prav ste prebrali. Odidejo do pekarne po sveže rogljičke, burek ali krofe. Plaža pa medtem čaka. Rezervirana. Brisače in oprema vestno opravljajo svojo nalogo ter sporočajo vsem ostalim, da je to ozemlje zasedeno. Šele uro ali dve kasneje se začnejo vračati preostali člani družine. Otroci. Babice. Dedki. Mame. Očetje. Vsak s svojo vrečko, sladoledom ali kavo v roki.
Vedno znova me fascinira, koliko logistike je potrebne za en sam dan na plaži. Jaz potrebujem brisačo in knjigo. Nekdo drug pa očitno manjšo selitveno službo. Najbolj zanimivo pri vsem skupaj pa je, da se ta prizor ponavlja iz dneva v dan. Isti ljudje. Isti vozički. Skoraj ista ura. Kot bi imel nekdo natančen urnik, kdaj se odpre koridor proti plaži.
Nikakor ne obsojam. Samo čudim se temu ritualu. Vsak dopustuje po svoje. Nekateri uživajo v raziskovanju skritih zalivov, drugi v poležavanju ob bazenu, tretji pa v tem, da na plaži ustvarijo svoj mali dnevni dom.
Meni pa ostane balkon in brezplačna predstava, ki je ne ponuja nobena televizija. In jutri zjutraj? Seveda bom spet sedel na balkonu. Ker me res zanima, ali bo kdo letos uspel na voziček naložiti še kaj več.
