Vonj je zanimiva stvar. Dovolj je en sam trenutek, en sam vdih in v glavi se odprejo predali, za katere sploh nisi vedel, da še obstajajo. Fotografija ujame trenutek. Glasba prikliče občutke. Vonj pa te v sekundi prestavi desetletja nazaj. Mene vsakič, ko grem mimo kakšne restavracije s hitro prehrano ali pa na morju mimo kakšne restavracije in zavonjam tisti značilen vonj zažganega olja za cvrtje, odnese naravnost v otroštvo. Na morje.
- Smučišče Soriška planina in obujanje spominov
- Spomin na izgubljene je v srcu, ne v svečah
- Brako prikolica in spomin na neke drugačne čase dopustovanja
Takrat so bile priprave na dopust skoraj projekt. Par dni pakiranja, preverjanja, ali je vse v avtu, zlaganje potovalk tako, da se je prtljažnik sploh zaprl in potem zgodnje jutranje vstajanje. Cilj je bil vedno isti. Deset ali štirinajst dni ob morju. Brez telefonov, brez interneta in brez občutka, da moraš biti ves čas dosegljiv.
Ko smo prispeli, se je življenje za nekaj dni popolnoma spremenilo. Plaža, sladoled, večerni sprehodi in stojnice, ki so bile za otroške oči nekaj najbolj čarobnega. Na njih si našel vse. Od napihljivih igrač, školjk, magnetkov in poceni nakita do sladkorne pene, kokic in vseh mogočih prigrizkov. Kot otrok si imel občutek, da bi rad poskusil prav vse.
Med vsem tem je bil tudi ocvrt krompirček. Ne vem, ali je bil res tako dober ali pa je svoje naredila otroška lakota. Vem pa, da je imel zelo specifičen vonj. Danes bi marsikdo rekel, da je to vonj prežganega olja. Takrat pa je bil to preprosto vonj po počitnicah. Doma ni bil nikoli tako dober, kljub “fritezi” in vsemu ostalemu.
Zanimivo je, da danes tega krompirčka sploh ne jem. Pravzaprav že dolgo ne. A vonj je ostal. In vsakič znova opravi svoje delo. Nenadoma zaradi vonja spet hodim po obmorski promenadi. Slišim glasbo iz bližnjega lokala, nekje v daljavi se vrti vrtiljak, otroci tečejo z igračami v rokah, starši pa sedijo na klopcah in opazujejo dogajanje. Morje diši po soli, zrak je topel, dan se počasi preveša v večer in zdi se, da se nikamor ne mudi. To je moč vonja.
Velikokrat razmišljamo, kako fotografije ohranjajo spomine. Meni se zdi, da jih vonji ohranjajo še precej bolje. Fotografijo moraš poiskati. Vonj pa te najde sam. Brez opozorila. Brez vprašanja. In v trenutku si spet star pet ali šest let. Zanimivo je tudi, kako imajo različni ljudje različne sprožilce spominov. Nekoga bo na otroštvo spomnil vonj po sveže pokošeni travi. Drugega vonj babičine potice. Tretjega bencin na bencinski črpalki. Mene pa zažgano olje za cvrtje.
Ne glede na to, da danes na prehrano gledam precej drugače kot pred desetletji in da me takšna hrana niti najmanj ne mika več, se tega vonja ne morem otresti. Pravzaprav niti nočem. Ker ne predstavlja hitre hrane. Predstavlja brezskrbnost. Predstavlja poletja, ko je bil največji problem to, ali bom šel še enkrat v morje ali bom raje pojedel kepico sladoleda. Čase, ko se dnevi niso merili po sestankih in obveznostih, ampak po številu skokov v vodo in večernih sprehodih.
Neverjetno, kako lahko nekaj, kar bi danes marsikdo označil za neprijeten vonj, v meni prebudi enega najlepših občutkov iz otroštva. Kateri vonj pa tebe v trenutku vrne v otroštvo?
