Slovenija bo morala v prihodnjih letih za obrambo namenjati vse več denarja. To ni več vprašanje, ampak dejstvo. Države članice Nata so se na vrhu v Haagu zavezale, da bodo do leta 2035 za obrambo in z obrambo povezane izdatke namenile 5 odstotkov BDP. To so ogromni zneski. In prav zato se mi zdi povsem legitimno vprašanje, ali je res najboljša pot, da bomo vedno več denarja namenjali predvsem oboroževanju in nakupu vojaške opreme. Saj razumem argument. Svet je postal bolj nepredvidljiv, vojna v Ukrajini je pokazala, da mir v Evropi ni nekaj samoumevnega, države povečujejo obrambne proračune in tudi Slovenija mora razmišljati o svoji varnosti. Toda pri vsem tem se vedno znova sprašujem, kaj pravzaprav pomeni varnost za človeka, ki živi v Sloveniji.
- RKC moli za dež in gasilce / tako si oni predstavljajo pomoč pri požaru na Krasu!
- Hrvati s Canadairjem pomagajo gasiti požar na Krasu / hvala Toninu, da je raje nabavil staro železo za vojsko
- 500.000.000 živali je zgorelo v požarih v Avstraliji #AustralianBushfire
Če pogledam zadnjih 25 let, je slovenski človek potreboval pomoč zaradi poplave, požara, neurja, plazu ali nesreče v gorah kot pa zaradi vojne. Ko pride katastrofa, se pokaže, kaj dejansko pomeni varnost. Takrat ne potrebujemo tanka, ampak helikopter. Ne potrebujemo raketnega sistema, ampak gasilsko letalo. Ne potrebujemo oklepnika, ampak gasilsko vozilo, črpalko, agregat, dron, cisterno in predvsem ljudi, ki znajo vse to uporabljati.
Spomnimo se samo požarov na Krasu, katastrofalnih poplav leta 2023 in številnih neurij, ki so v zadnjih letih pokazala, kako ranljiva je Slovenija. Naravne nesreče niso več nekaj, kar se zgodi enkrat na nekaj desetletij in potem za dolgo časa izgine iz naših življenj. Podnebne spremembe pomenijo, da bomo z ekstremnimi vremenskimi dogodki živeli vse pogosteje, država pa bo morala biti na to pripravljena.
Zanimivo je, da smo to po velikih požarih in poplavah že začeli razumeti. Država je po požarih na Krasu vlagala v izboljšanje sistema zaščite in reševanja, kupovala letala za gašenje, urejala protipožarne poti in hidrantno omrežje ter krepila opremo. Za krepitev varstva pred požari je bilo od leta 2022 namenjenih okoli 160 milijonov evrov, pri čemer je pomemben del sredstev prišel iz evropskih virov. To so investicije, ki jih državljan vidi in razume. Ko na nebu vidi letalo, ki zajema vodo, ali ko po poplavi pridejo gasilci s črpalkami, je popolnoma jasno, kam je šel denar.
Pri orožju je nekoliko drugače. Tam govorimo o milijardah za sisteme, ki jih, upajmo, nikoli ne bomo uporabili. In prav v tem je paradoks. Večino denarja bomo namenili za nekaj, česar si nihče ne želi videti v uporabi, medtem ko se z naravnimi katastrofami srečujemo že danes in bomo v prihodnosti skoraj zagotovo še pogosteje.
Ne trdim, da Slovenija vojske ne potrebuje. Seveda jo potrebuje. Prav tako razumem, da članstvo v Natu prinaša določene obveznosti in da država ne more preprosto reči, da je oboroževanje problem vseh drugih, ne pa naš. Toda med tem, da imamo vojsko, in tem, da se moramo oboroževati do te mere, da bodo v prihodnjih letih za to šle milijarde, obstaja ogromno prostora za razpravo o prioritetah.
Če že moramo vsako leto namenjati več denarja za varnost, bi si želel, da bi se precej več tega denarja prelilo tudi v sistem zaščite in reševanja. V helikopterje, s katerimi lahko rešujemo ljudi iz gora in gasimo požare, v letala za gašenje, v opremo prostovoljnih gasilskih društev, v civilno zaščito, v protipoplavne ukrepe, v infrastrukturo, ki bo zdržala ekstremne vremenske dogodke, in v ljudi, ki bodo prvi prišli pomagati, ko bo šlo nekaj narobe.
Kajti Slovenija je majhna država in ravno zato bi lahko bila pri tem zelo učinkovita. Namesto da samo sledimo logiki velikih držav, ki imajo vojaške proračune v stotinah milijard, bi lahko pokazali, da varnost razumemo nekoliko širše. Varnost ni samo sposobnost države, da se brani pred vojaškim napadom. Varnost je tudi sposobnost države, da pomaga ljudem, ko jim voda odnese hišo, ko požar zajame gozd, ko neurje uniči infrastrukturo ali ko se nekdo poškoduje visoko v gorah.
Tukaj se mi zdi, da bi morali imeti precej več poguma za vprašanje, ki ga v političnih razpravah skoraj ni. Koliko denarja je dovolj za obrambo in koliko ga moramo nameniti za druge oblike varnosti? Kajti denar ni neskončen. Vsak evro, ki ga namenimo za en namen, ne more biti hkrati namenjen za drugega. Ko govorimo o milijardah evrov dodatnih obrambnih izdatkov, se moramo zato pogovarjati tudi o tem, čemu se bomo zaradi tega odpovedali.
Morda bi bilo dobro, da se ob naslednji predstavitvi novega orožarskega sistema vprašamo tudi, koliko gasilskih vozil bi lahko kupili za ta denar. Koliko helikopterskih ur bi lahko financirali. Koliko protipožarnih poti uredili. Koliko poplavnih območij zaščitili. Koliko opreme bi lahko dobili prostovoljni gasilci, ki bodo prvi na kraju nesreče, ne glede na to, ali je zunaj vojna ali pa samo posledica nekaj ur trajajočega neurja.
Ker sovražnik je res lahko vedno pred vrati, če ga dovolj dolgo iščemo. Toda trenutno so pred našimi vrati precej bolj konkretni problemi. Požari, poplave, neurja in posledice vse bolj ekstremnega vremena niso hipotetična nevarnost prihodnosti, ampak realnost, ki smo jo v Sloveniji že večkrat doživeli.
Vojno si lahko samo predstavljamo. Naravno katastrofo pa lahko pričakujemo. Če bi moral izbirati med še enim kosom dragega starega železa, ki ga upamo nikoli ne bomo potrebovali, in helikopterjem, ki lahko danes reši človeka iz gore ali jutri pomaga pogasiti požar, je moja izbira precej preprosta. Namesto v oborožitev raje investirajmo v sredstva za reševanje in gašenje. To je varnost, ki jo bomo v Sloveniji skoraj zagotovo potrebovali.
